Spominski zapisi

Naključno povabilo, ki je postalo del zgodovine poučevanja slovenščine na univerzi v Hamburgu

Oktobra 1972 sem v Hamburgu prvič stopil na Filozofsko fakulteto, kjer so poučevali srbohrvaščino. Profesorica iz Srbije me je povabila, da študentom predstavim razlike med slovenščino, hrvaščino in srbščino. Predavanja se je udeležilo tudi vodstvo slavističnega oddelka, ki me je po koncu presenetilo s predlogom, naj v študijski program uvedem predmet Slovenski jezik — prvič v zgodovini te fakultete.

Sprva sem predlaganje odklanjal, dokler niso mimogrede omenili mesečnega honorarja 800 nemških mark. Ob moji štipendiji 400 mark so se stvari hipoma postavile drugače — in postal sem predavatelj slovenščine.

Domača “jezikovna delavnica” in žena kot soavtorica

Ker učbenikov za slovenščino na univerzitetni ravni ni bilo, sva jih z ženo ustvarjala dobesedno doma: fotokopije, lastni zapiski, priredbe in prevodi iz srbskih učbenikov. Včasih sva za priprave porabila več ur, kot sem jih sam pozneje za predavanje študentom.

Predavanja, ki so mi odprla oči

Študenti, večinoma slavisti, so bili radovedni, iskreni in dejavni. Spomnim se študentke, ki me je med prvim predavanjem prekinila: »Moja babica tako ne govori!« Kasneje sem izvedel, da je bila Slovakinja. Zanimala jih je tudi misel, da se knjižna slovenščina nikjer ne govori povsem tako, kot je predpisana. Menim, da sem to takrat prebral pri Toporišiču, a tega danes ne morem več z gotovostjo trditi.

Zadnje plačilo, pismo in začetek neprijetnega poglavja

Ker sem moral jeseni 1973 zaradi izteka štipendije zapustiti Hamburg, je bilo moje zadnje plačilo nakazano na hranilno knjižico, ki je ostala pri prijateljski družini. Gospa mi je ob Božiču poslala pismo z voščilnico in sporočilom, da je na knjižici približno 1200 mark.

Pismo pa je kasneje postalo srčika nesporazuma, ki me je zaznamoval za več let — čeprav mi na Maistrovi 2 v Mariboru nikoli niso priznali, da je pismo prebrala tajna služba.

SDV, “angeli varuhi” in ritual zaslišanj

Približno mesec dni po prejemu pisma sem bil poklican na SDV (Službo državne varnosti), naslednico UDBE. Najprej so me spraševali, ali imam denar v tujini, kar je bilo takrat kaznivo dejanje. Na prvem razgovoru se nisem spomnil na hranilno knjižico, zato sem zatrjeval, da v tujini nimam nobenega denarja. Ker so za knjižico vedeli, sem verjetno ustvaril vtis, da nekaj prikrivam.

Na drugem razgovoru sem pojasnil okoliščine in razlago so sprejeli. Od takrat vprašanje denarja ni bilo več v ospredju — zanimalo jih je predvsem, o čem predavam, in opozorili so me, da naj bi se med predavanji skliceval tudi na Biblijo kot pomembno civilizacijsko knjigo.

Ker so me študenti v tistem času predlagali za direktorja Višje pravne šole (kar se je nato zgodilo leta 1974), je bilo predmet zaslišanj tudi vprašanje, zakaj nisem član Zveze komunistov, saj je bilo članstvo skoraj pogoj za tak položaj.

Pozna potrditev: ko dvomom sledi dokument

Večkrat sem pripovedoval, da sem na Univerzi v Hamburgu uvedel slovenščino in jo tam tudi predaval. Nekateri, ki so poznali moje šibkejše obvladovanje slovenščine, so to jemali kot šalo — kar se mi je zgodilo tudi nedavno, ko sem ob 50. obletnici Univerze v Mariboru delil spomine v manjši skupini univerzitetnikov.

Obrnil sem se na Univerzitetni arhiv v Hamburgu s prošnjo za izpis predavateljev iz let 1972–1973 in že tretji dan prejel fotokopijo obsežnega seznama. V njem sem uradno naveden kot nosilec predmeta Slovenski jezik za napredne študente, 3 študijske ure, po dogovoru (07.915 Slowenisch für Fortgeschrittene, 3 St. n. V.).

Osebno zadoščenje po dolgih letih

Zame ta dokument pomeni globoko osebno zadoščenje. Moj prispevek je bil skromen, a vseeno droben, pomemben delček v mozaiku širjenja in prepoznavanja slovenskega jezika na eni najuglednejših nemških univerz.

Danes, z veliko časovne distance, to vidim kot čast. Kot dokaz mladostne vztrajnosti. In kot lep spomin, o katerem nikoli nisem upal govoriti na glas — zdaj pa ga lahko prvič povem brez zadrege in z iskrenim ponosom.

Zaslužni profesor Univerze v Mariboru je predsednik predsedstva Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti  in redni član Akademije pravnih znanosti Hrvaške. Dr. Šime Ivanjko je specializiran za področje gospodarskega prava. Še vedno je vključen v študijske procese na več pravnih fakultetah, opravlja poslanstvo častnega konzula Republike Hrvaške v Mariboru in je strokovni vodja Inštituta za zavarovalništvo in pravo v Mariboru. Od leta 2024 je vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru.

Odpor na področju družboslovja

Odpor proti razvoju visokega šolstva v Mariboru je bil posebej izrazit na področju družboslovja, medtem ko je bilo področje tehničnih ved deležno manj nasprotovanja. Ta razlika ima svoje korenine v zgodovinskem, kulturnem in institucionalnem ozadju. Ljubljanska univerza je že dolgo veljala za intelektualno in idejno središče Slovenije, zlasti na področju družboslovja. Ustanovitev družboslovnih programov v Mariboru je bila dojeta kot grožnja statusu in vplivu ljubljanske družboslovne elite.

Pojavljali so se pomisleki, da Maribor, z manjšo tradicijo na področju družboslovja, ne bo mogel vzdrževati enako visokih standardov kot Ljubljana. Takšno stališče je bilo pogosto podkrepljeno z elitističnimi argumenti. Družboslovje je bilo v času Jugoslavije močno prepleteno z ideologijo in vplivom politike. Osredotočenost na Ljubljano je omogočala centraliziran nadzor nad družboslovnimi tokovi. Razpršitev teh študijev bi pomenila večjo raznolikost mnenj in s tem manjšo kontroliranost.

Tehniški študiji, ki so bili v Mariboru že relativno dobro razviti (npr. Fakulteta za strojništvo), so bili prepoznani kot ključni za razvoj industrije in gospodarstva v regiji. Tudi ljubljanska univerza je razumela, da decentralizacija tehničnega izobraževanja koristi celotni državi. Tehniške fakultete so bile manj prepletene z ideološkimi in elitnimi tokovi, zato ustanavljanje novih tehničnih študijev v Mariboru ni sprožalo tolikšne tekmovalnosti. Že pred ustanovitvijo Univerze v Mariboru je v mestu delovalo več visokošolskih tehničnih institucij, kar je olajšalo prehod v univerzitetno okolje.

Odpor proti študiju prava

V odpore ljubljanskih struktur (ne samo Pravne fakultete) proti študiju prava v Mariboru sem bil osebno vključen oziroma sem ta dogajanja spremljal kot izredni študent v obdobju 1962–1964, kot kadrovski direktor v Metalni Maribor v letih 1964–1970, kjer je bilo zaposlenih več pravnikov, ter kasneje kot predavatelj na Višji pravni šoli od leta 1970. Aktivno sem sodeloval pri ustanovitvi Društva pravnikov v gospodarstvu v Mariboru, ki je nastalo leta 1964.

Posebej se spomnim 1. oktobra 1970, ko sem kot nov, prvi asistent stopil v šolo. Direktor France Venturini me je pozdravil z besedami, da ni nobenega jamstva, »da bomo naslednje leto še zaposleni na šoli«. V tistem času so se namreč začele širše razprave o tem, ali je višjih šol v Sloveniji preveč in ali bi jih bilo treba združiti s fakultetami v Ljubljani. Posebej sporne so bile Višja pravna, Višja stomatološka in Višja agronomska šola. Leta 1970 je bila Višja stomatološka šola dejansko ukinjena.

Razprave in posledice o obstoju višjega šolstva v Mariboru bi si zaslužile posebno raziskavo, ki bi bila zanimiva tudi z vidika sociologije – kot iskanje odgovorov družbe na vprašanja, ki so izhajala iz soočenja socialističnega sistema z bodočnostjo slovenske družbe.

Razlogi za odpor

Razlogi za odpor proti razvoju študija prava v Mariboru so bili večplastni in izhajajo iz zgodovinskega, institucionalnega in ideološkega konteksta:

• Centralizacija pravnega izobraževanja v Ljubljani. Pravna fakulteta v Ljubljani je bila dolgo edino intelektualno in izobraževalno središče na področju prava v Sloveniji. Njen monopolni položaj je zagotavljal ne samo akademski ugled, temveč tudi vpliv na politične in družbene tokove. Ustanovitev pravnih programov v Mariboru je pomenila razpršitev vpliva, kar je pri ljubljanskih akademskih krogih vzbujalo negotovost.

• Konkurenca iz Maribora. Nova fakulteta je lahko pritegnila študente, ki bi sicer odšli v Ljubljano, s čimer bi se zmanjšal prestiž in sredstva ljubljanskih družboslovnih institucij.

• Strah pred razredčitvijo statusa. Pravo je bilo dojeto kot prestižni poklic, pravna fakulteta v Ljubljani pa kot ključni filter za dostop do sodniških, odvetniških in notarskih položajev. Mariborski program je pomenil, da se ta status lahko »razredči«.

• Politično-ideološka vloga prava. V socializmu pravo ni bilo zgolj akademska disciplina, temveč orodje za politično in ideološko usmerjanje. Centralizacija v Ljubljani je omogočala večji nadzor nad razvojem družbenih idej. Širitev v Maribor je pomenila tveganje za ideološko homogenost.

V tem okviru ni presenetljivo, da so mariborske pobude pogosto spremljali pomisleki, dvomi in celo nadzor s strani tajnih služb.

Stereotip »siromašniške identitete«

Mariborski študenti so bili v očeh ljubljanskih struktur pogosto obravnavani kot del »siromašniške identitete«, kar je izhajalo iz zgodovinskih in kulturnih razlik med Ljubljano in Mariborom. Gre za stereotip, ki je izražal neravnovesje v percepciji statusa študentov obeh univerzitetnih okolij.

Vloga medijev

Časopis Večer je imel skozi desetletja izjemno pomembno vlogo pri uveljavljanju visokega šolstva v Mariboru. Ko glasovi iz Ljubljane niso bili vedno naklonjeni, je prav Večer dosledno podpiral pozitivne premike in o njih obveščal javnost. Njegovo poročanje je prispevalo k razbijanju predsodkov in krepitvi zaupanja v kakovost študija v Mariboru. Posebej dragocena je bila njegova odprtost do sodelovanja s profesorji in akademsko skupnostjo.

Tudi sam sem bil neposredno vključen – v Večeru je bilo objavljenih več kot sto mojih prispevkov, komentarjev in intervjujev. To sodelovanje je omogočilo, da smo kot profesorji nagovarjali javnost in utemeljevali pomen razvoja univerze v Mariboru. Res pa je, da ta podpora ni bila vedno brez napetosti: kritičnost Večera je včasih povzročila nesporazume tako na univerzi kot med novinarji. A prav ta dialoškost je pomagala, da je univerza postajala prepoznavna in družbeno vpeta.

Ob 50. obletnici Univerze v Mariboru si Večer zasluži posebno priznanje: s svojo odprtostjo je bistveno prispeval k ugledu in uveljavitvi mariborskega visokega šolstva ter k širši družbeni prepoznavnosti njegove vrednosti.

OPOMBA

Ta zapis temelji predvsem na mojih spominih in osebnih pogledih na problematiko, ki je močno obremenjevala vse dejavnike ob ustanavljanju mariborskega visokega šolstva. Potrebnega je bilo ogromno dela in časa, da smo v številnih razpravah in z objavami v medijih pojasnjevali naše ideje ter branili vizijo pred stereotipi in nerazumevanjem nasprotnikov, ki niso sprejemali nujnosti razvoja visokega šolstva v Mariboru. Pri pisanju tega sestavka sem se opiral na osebni arhiv, iz katerega navajam le nekatere vire kot dokazilo o aktualnosti te problematike v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Uporabljeni so bili naslednji najpomembnejši viri:

Dr. Vladimir Bračič, Ustanovitev in razvoj visokošolskega središča v Mariboru, Združenje visokošolskih zavodov 1961–1975. Založba Univerze v Mariboru. Na str. 25 je zapisal:

»V prvih letih je bratsko priskočilo na pomoč nekaj univerzitetnih profesorjev iz Ljubljane. Tovarišem smo bili za ta prispevek vedno zelo hvaležni. To ustvarjalno sodelovanje na začetku želimo tokrat še posebej poudariti, ob našem obžalovanju, da so se odnosi pozneje skalili. To velja še posebej za čas delovanja posebne skupščinske komisije za proučitev sistema visokega šolstva in takratnega vodstva univerze, ko so nekateri posamezniki zahtevali celo ukinitev višjih šol v Mariboru – teh neracionalnih ‘nebodigatreba’. Drugi, manj rigorozni, so predlagali vsaj to, da se višje šole izključijo iz visokošolskega sistema. To je bilo obdobje mučnih in živčno utrujajočih razprav, trmastega boja ‘zaporožcev’, ki so, prepričani o pravilnosti svojih prizadevanj, vztrajali na osnovnih postavkah visokošolske reforme.« Dr. Bračič je bil največkrat tarča kritik ljubljanskih struktur, kot nosilec ideje o nujnosti visokega šolstva v Mariboru. Od tod tudi njegova reakcija na »obdobje mučnih in živčno utrujajočih razprav, trmastega boja ‘zaporožcev’«…

Podobni zapis z vljudno skritim očitkom nasprotnikom univerze je objavil v Delu, v Sobotni prilogi z dne 20. 9. 1975 znani slovenski pesnik, pisatelj in novinar France Forstnerič v razmišljanju »Za današnjo rabo« vizionarsko napoved, da naj bi visoko šolstvo »prekrilo« vso Slovenijo, kar se je po petdesetih letih tudi zgodilo.

Forstnerič piše: »Proti mariborski univerzi in visokim šolam so bili skraja celo strokovnjaki iz samega Maribora in severovzhodne Slovenije, zlasti tisti, ki so diplomirali v Ljubljani. Bali so se nizke ravni nove univerze, omalovaževali so tukajšnje novopečene profesorje, doktorje in magistre, na dnu duše pa so bili morebitni nekateri tudi malce nevoščljivi, češ da so oni morali bolj lačni kot siti  študirati daleč od doma, novim rodovom  'pa je vse prineseno na krožniku'. Ni dvakrat reči, da se je del ljudi, ki so že zasedali strokovna delovna mesta, preprosto balo konkurence številnih novih izšolanih ljudi«.

Bibliografski seznam (slovenski standard)

• Bračič, Vladimir: Ustanovitev in razvoj visokošolskega središča v Mariboru, Združenje visokošolskih zavodov 1961–1975. Založba Univerze v Mariboru, str. 8–36.

• Forstnerič, France: Za današnjo rabo. Kako je nastajala druga slovenska univerza. Delo, Sobotna priloga, št. 220, 20. 9. 1975, str. 23.

• Ivanjko, Šime: Nagovor dekana Pravne fakultete UM. Iusto iure, marec 2005, str. 4–5.

• Ivanjko, Šime: Pravnik za novo pravo. Večer, 16. 11. 1977, str. 4.

• Ivanjko, Šime: Razvoj študija prava v Mariboru: Od 1960 do 2010 – 50 let. V: 50 let študija prava v Mariboru (monografija ob 50. obletnici). Maribor: Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, 2010, str. 46.

• Ivanjko, Šime: Študij prava v Mariboru. V: Zbornik 135 let od ustanovitve Društva Pravnik in revije Pravnik. Ljubljana: Zveza društev pravnikov Slovenije, 2024, str. 491–518.

• Ivanjko, Šime: Zakaj ne pravniki z višjo izobrazbo. Delo, 27. 7. 1974 (?) (osebni arhiv).

• Maksimović, Branko: Dve prednosti pravne fakultete v Mariboru. Večer, 13. 10. 1971.

• M. Š. Deset uspešnih let. Večer, 12. 11. 1970, str. 15.

• Švanjcer, Marija: Potrebe po pravnikih (intervju: France Venturini). Večer, 5. 6. 1965.

• Venturini, France: Ali je res preveč pravnikov? Večer, 7. 3. 1967, str. 9.

• Vuk, Vili: Potrebe po strokovnjakih – praktikih. Večer, 15. 7. 1964, str. 8.

• V. V. Rojstvo mariborske univerze. Večer, 19. 9. 1975, str. 1.

• Neznani avtor: Beseda o mariborskih višjih šolah: intervju z ravnatelji višjih šol. Večer, 7. 3. 1964, str. 5; 21. 3. 1964, str. 5; 4. 4. 1964, str. 5.

• Neznani avtor: Pogovor o položaju in vlogi mariborskih višjih šol. Večer, 2. 3. 1967, str. 7.

Zaslužni profesor Univerze v Mariboru je predsednik predsedstva Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti  in redni član Akademije pravnih znanosti Hrvaške. Dr. Šime Ivanjko je specializiran za področje gospodarskega prava. Še vedno je vključen v študijske procese na več pravnih fakultetah, opravlja pa tudi poslanstvo častnega konzula Republike Hrvaške v Mariboru. Od leta 2024 je vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru.

A idilični podobi, ki se je vsako leto po vnaprej znanem  vrstnem redu vedno znova vračala, so se kmalu pridružila drugačna spoznanja. Eno takšnih šokantnih sem pred leti doživela na Korziki. Sprva  te prevzame podoba rdečkastih, skoraj bakrenih skal in morja intenzivne modre barve v čarobnem zalivu, s pogledom na daljni horizont.  Ko zveš, da v morju ni več ribjega bogastva, da ta habitat izumira, prepoln odpadkov, zavrženih stvari, postane scena srhljiva. Na otoku smo opazili tudi propadanje kostanjevih dreves, zaradi invazivnih žuželk in drugih škodljivcev,  in izginevanje plutovcev,  zaradi izsekavanja. 

Že kmalu me je pri delu, tako pedagoškem kot raziskovalnem,  motilo, da se ekonomika kot veda oklepa načel, ki jih je čas že krepko preživel. Ta togost me je zlasti  pri pedagoškem delu vse bolj utesnjevala. Kdaj že so znanstveniki opozarjali na meje rasti, na omejenost in ranljivost naravnih virov in okolja, po drugi strani pa na ozkogledost homo economicus-a, motiviranega z maksimizacijo dobička. Kot da ni usodne povezanosti človeške aktivnosti, predvsem gospodarske,  z naravnim okoljem. Je trajalo, da se je predmet prebil v predmetnik. Temu je najbolj botrovalo nezavedanje, kako globoko smo zabredli z ravnodušnim dojemanjem sprememb, ki so se dogajale v našem habitatu, ne le nekje daleč stran. Nekateri so negodovali, da z ekologijo že pretiravamo.

Predmet je bil v sklopu mariborske univerze in tudi v slovenskem merilu med prvimi, ki je posvetil pozornost interakciji človeka, ki umno gospodari,  z naravo.  Opredelili so ga kot izbirni predmet. Po mojem mnenju bi glede na pomembnost moral biti obvezen,  porazdeljen vsaj na dva ali celo več semestrov, ne stlačen  v enega samega. 

Seveda je bilo ob razpisu predmeta v letni semester, ko zanimanje za predavanja med študenti nekoliko upade (saj veste, kolokviji, izpitni roki, pomlad), vprašanje, kakšen bo odziv. Ta nas je vse presenetil, vsa možna mesta so bila zapolnjena v nekaj minutah po razpisu na spletu, še v nočnih urah.  Kaj je botrovalo takšnemu zanimanju,  ne vemo natančno. Spodbudno je bilo, da je študente pritegnila vsebina predmeta. Še teden, dva so se vrstile pred mojim kabinetom vrste študentov, z upanjem, da bi se našlo kakšno mesto zanje, s tovrstnimi prošnjami pa so me obsipali tudi po elektronski pošti. Vsem nismo mogli ugoditi. Zavedala sem se odgovornosti, ki jo prevzemam. A hkrati je bil užitek pripravljati gradivo, načrtovati ure predavanj in delo s študenti na vajah. Že vrsto let sem sistematično zbirala dokumentarno gradivo, prestrezala raznovrstne  informacije in podatke ter z njimi polnila veliko kartonasto škatlo, še več pa jih hranila v pomnilniku računalnika. Vse se je obrestovalo.  Tako sem lažje napisala učno gradivo Okoljska ekonomika podjetja, mentorirala vse več diplomskih  del, magisterijev in doktoratov. Nekateri študentje so s svojimi prispevki sodelovali tudi na mednarodnih konferencah in še zdaj mednarodno delujejo. 

Dinamično so potekala tako predavanja kot vaje, z obilico primerov, dobrih in slabih,  iz vsakdanjega življenja. Po utrditvi osnov, kar je bilo v veliki meri okoljsko opismenovanje, ter konfrontaciji z uveljavljenimi ekonomskimi koncepti,  je vse bolj prihajalo v ospredje delo študentov v seminarskih delih in obdelavi študijskih primerov. Možnih  tem za eno in drugo obliko dela je bilo nič koliko. Nekaj izhodiščnih sem predlagala sama, a čedalje več predlogov so dajali študentje, kar je bil tudi namen.  Prav posvetovanja študentov s profesorjem so bila dodatna vrednost, ko smo skupaj razglabljali, kaj bi lahko obravnavali in predstavili drugim. Dokopali smo se do zanimivih tem; nekateri so obravnavali pojav zelenih delovnih mest, okoljskih beguncev, brezglavega sekanja avtohtonih dreves in nasaditve plantaž z monokulturami, neobrzdanega izkoriščanja naravnih bogastev, nadalje ti. zelenih mest. Zanimiva je bila primerjava poslovanja dveh slovenskih botaničnih vrtov, spoznavanje pomena  gozdov v mestih itd.  Težko je navesti vse, prepletanje mikro in makro vidika je bilo samoumevno. Dragocena so bila nadalje osebna doživetja študentov. Študentka, ki je spremljala očeta na poslovni poti v Indijo, nam je predstavila delo preprostih žensk, ki so na pripeki zgolj z rokami sključene ure in ure odstranjevale plevel, še tako drobcene bilke v betonski ploščadi pred upravnim poslopjem velike tovarne. Seveda za bedno plačilo. Tipičen primer izkoriščanja delovne sile. Srhljivo predstavitev ukrajinskega Černobila po jedrski nesreči,  njene, do tedaj zgolj nekatere znane posledice za prebivalce in okolje, učinkovanja na precejšen del Evrope je imel študent, ki je prišel v Maribor študirat iz Rusije. Nemogoče se je bilo izogniti obravnavi naravnih nesreč pa tudi tistih, ki jih je povzročil človek, saj vse vplivajo na bivanjske pogoje. 

Predstavitvi seminarskih nalog je sledila  razprava, vedno živahna. Vesela sem bila za študente, ki so pridobili na samozavesti, se prepričali, da zmorejo zainteresirati druge, da so premagali strah pred nastopanjem. Potrudili so se, kako predstaviti temo oziroma problem pa tudi z izročki, s slikovnim in filmskim gradivom.  Vse predstavitve smo naložili na spletno stran predmeta. Dostopa do te t. i. ekoteke nismo omejevali, saj je znanje javna dobrina. Ne najdem je več, ne vem, ali je ta zbirka  še dostopna. 

Vse doživlja spremembe, tudi prvotne ideje, preoblikuje in preimenuje se sam predmet.  A to se obeta tudi v prihodnje. Razvnema se polemika o dojemanju trajnosti,  o  pristopih za njeno doseganje, zahteve o posodobitvi nekaterih konceptov, kot so npr. Hardinov koncept tragedije javnih dobrin in zapornikova dilema,  redkosti dobrin in racionalnega obnašanja, ko se odločamo, kako kriti potrebe, so  v današnjih časih vse odločnejše. 

Pa še nekaj utrinkov iz predavalnice.

Dobrodošla, Gaja!

Med študenti je bila tudi bodoča mamica. Oglasila se je pri meni, saj jo je skrbelo, ali bo lahko prisostvovala predavanjem do konca semestra. Dojenček bi jo lahko vsak čas presenetil.  Pogovorili  sva se, kako bo opravila svoje študijske obveznosti. Vidno si je oddahnila in mi zaupala, da pričakuje punčko. Dodala je še, da je idejo za ime dobila prav pri našem predmetu. Gaja bo, se mi je vsa srečna nasmehnila. Ja, Gaja. Takrat še ne tako pogosto ime kakor danes, ko je priljubljeno širom po svetu. Gajo smo pri predmetu omenili  v povezavi s teorijo o zemlji ameriškega raziskovalca, fizika in ekologa Lovelocka. Zemljo je opredelil kot živi planet, jo poimenoval Gaia, pod vplivom grške mitologije. Ime  pomeni mati zemlja, boginja zemlje ali preprosto kar zemlja. Tik pred zaključkom semestra je do nas prišla vesela novica, da  »smo rodili Gajo«. Ponosni smo mamici in dojenčici poslali elektronsko čestitko z željo, da se ima Gaja kar se da lepo na svojem planetu. Od takrat je minilo že več kot 10 let. Gaja je najstnica. Svet, v katerega se je rodila, pa se kljub številnim prizadevanjem ni izboljšal.

Niko

Študenti so sodelovali tudi z idejami, kaj vse bi obravnavali pri vajah. Tega sem si le želela. V drugi polovici semestra me je študent Niko vprašal, če bi lahko skupaj pogledali tedaj najnovejšo zgoščenko Home (Dom). Posnel jo je francoski  novinar, sicer pa okoljski aktivist, snemalec in fotograf  Yann Arthus-Bertrand.  Predlog je prišel kot naročen. Iz več razlogov sem bila navdušena. Avtorja dokumentarca sem cenila že po knjigah, kjer je objavljal fantastične posnetke zemlje iz zraka. Njegovo knjigo Earth from Above sem leto, dve prej kupila  na knjižnem sejmu Frankfurt po Frankfurtu. Zgoščenko, na katero me je opozoril Niko, sem doma pogledala, nato pa sva skupaj naredila načrt, da jo bova predvajala v dveh delih. Predvidela sva tudi čas za pogovor o tem, kaj nam prizori sporočajo.  Iz vsebine smo skupaj povzeli glavne poudarke, nanje navezali tudi  nekaj izpitnih vprašanj. Študentje so si lahko zgoščenko naložili  in jo v miru pogledali, ko so imeli čas. S tem nismo kršili nobenih avtorskih pravic, saj se jim je odpovedal tudi sam avtor. Dokumentarec so plasirali točno 5. junija 2009 simultano v 181 državah. Posnet na različnih koncih sveta je prikazoval biotsko raznovrstnost in ravnanje ljudi z naravnimi viri, predvsem njihovo nerazumno zlorabo. Niku sem bila hvaležna za idejo in sodelovanje. Veliko je prispeval k zanimivemu dogajanju in prepoznavanju širše okoljske problematike, večinoma kot posledice človeških odločitev. Dokumentarec je povezal vse razsežnosti odnosa do naravnega okolja, globalne in lokalne, obravnaval mnoge panoge, od primarnih do terciarnih. Posnetki so odražali čarobno lepoto našega planeta, a hkrati opozarjali na njegovo propadanje.

Pravijo, da eden pride, drugi odide. Žal smo naslednje leto izgubili Nika, mnogo prezgodaj, v prometni nesreči. Pustil je sled.

Zanimiva znanstva

Na mednarodnih konferencah spoznaš veliko ljudi. Sprva zadržani stiki postajajo, ko se srečamo večkrat, bolj sproščeni in domači. Ne morem omeniti vseh, a vsak je bil unikaten.  V čast mi je bilo, ko sem na eni od konferenc srečala indijskega raziskovalca, ki je izviral iz premožne družine na podeželju. Imeli so posluh za manj srečne sovaščane, ki so pripadali najnižji kasti. Mlademu dekletu so omogočili, da je opravilo vozniški izpit za avtobus. Priskrbeli so tudi vozilo.  S tem so podprli vrsto dejavnosti, ki so revnim vaščanom prinašale vsaj malo koristi ali dohodka (npr. prevoz šolarjev, razvoz kokošjih jajc po okoliških krajih ipd.). Mehiški raziskovalec Elohim, oče me je na več konferencah navdušil z obravnavo  človeškega in živalskega dostojanstva. Hellmut, nemški strokovnjak za kontroling ter inovator, je še bolj presenečal kot šaman z nepogrešljivo bajalico v prsnem žepu suknjiča. Pred vsakim obrokom izven doma jo je uporabil in čakal, kaj mu bo sporočila. Marion, škotska raziskovalka in profesorica, je izstopala s svojo ekstravagantno pojavo in bistrostjo. Po osnovni izobrazbi matematičarka se je posvečala potrebam invalidnih oseb, avtizmu in preučevala trajnost. Spoznali sva se v Mariboru in se ponovno srečali na Dunaju. Bila me je kar vesela. Vse do usodnega samopostrežnega zajtrka v hotelu, kjer smo bivali. Moja generacija ni zrasla ob ovsenih kosmičih in oreščkih. Naši zajtrki so bili običajni, žemljica, rezina šunke in sira, jajce in sadje, včasih maslo in med, marmelada,  kakšen jogurt. Ko sem si nekaj tega nič hudega sluteč naložila na krožnik, sem na sebi opazila zgrožen pogled. Marion me je gledala, kakor da ne more verjeti svojim očem. Bila je namreč zaprisežena veganka. Izpadla sem kot človek, ki odjeda hrano živalim, jim streže po življenju. Od tega trenutka dalje se je njen odnos do mene spremenil, kar mi je dalo misliti. Zdaj ji lahko sledim po spletu kot vneti aktivistki in mirovnici. S temi zanimivimi ljudmi sem se povezala predvsem zaradi preučevanja trajnosti in družbene odgovornosti; obe imata okoljsko razsežnost. Obravnavala sem ju v svojih prispevkih. Bili smo predani  ideji o ohranitvi planeta, habitata ljudi, rastlin in živali, ter naravne in kulturne dediščine.

Kot zadnje, a ne po pomenu

Morda bo komu zvenelo nenavadno, da uvrščam med spomine problem sicer ne tako majhnega števila študentov, predvsem brucov. Namreč, kako študirati. Zaradi predavanj obveznega predmeta v prvem letniku, sem se s tem srečevala in skušala študentom  po svojih močeh pomagati. Vedeti je treba, da so k nam prihajali študirat mladi ljudje, največkrat neposredno iz srednje šole. Ni mi bilo težko razumeti njihove zadrege. Kot gimnazijka sem se s študijem ekonomije podala na področje, ki mi ni bilo domače. Tako abstraktno so zveneli pojmi, kot so stroški, akumulacija ipd. Sem se morala zelo potruditi, da sem jih razumela. Sčasoma sem razvila svoj način priprave na izpite. 

Name so se še najmanj obračali sami študentje, v večji meri njihovi sorodniki ali z njimi kako drugače povezani ljudje. Izjema je bila študentka, ki me je obiskala med pogovornimi urami in odkritosrčno izpostavila, kje je problem. Ko odprem učbenik (mimogrede, kar zajeten), vem vse, na izpitu pa me znanje pusti na cedilu, se mi je potožila in hkrati zaprosila, naj ji svetujem, kako se naj loti stvari. V pomenku sem ji odkrito povedala, da se preveč zanaša na svoj, recimo temu,  fotografski spomin, brez zadostnega razumevanja snovi. Temu bi lahko rekli »piflanje«. Tudi o časovni porazdelitvi osvajanja in poglabljanja snovi sva izmenjali mnenja. Čez čas se je spet pojavila na pogovornih urah, vsa sijoča. Zahvalila se je za namig in veselo dejala: »Deluje, tudi pri drugih predmetih.«

A bili so še drugi razlogi za študijski neuspeh. Študentje so se prepozno pričeli pripravljati na izpit,   zmanjkalo jim je časa, da bi predelali vse, kar bi morali. Nekaterim se je maščevalo podcenjevanje zahtevnosti snovi. Veliko pa jih ni izkoristilo možnosti, da bi si pogledali, kje jim je na izpitu spodletelo in se o tem pogovorilo ali s profesorji ali z asistenti. Žal mi je bilo očeta, ki se je prišel zaskrbljen pozanimat, zakaj hčerki ne uspe opraviti izpita. Dekle ni hodilo ne na predavanja ne na vaje, ampak je poskušalo srečo kar na izpitu, večkrat, seveda neuspešno. Spraševala sem se, zakaj se mladi bolj ne postavijo zase, zakaj odlašajo s pogledom v lastne napake in ne prosijo za razlago. Niso izkoristili možnosti, da bi pogledali, kje jim ne gre. Tako je bilo tudi v primeru študentke, ki pa je bila zaradi neuspeha zelo nesrečna. To je zaskrbelo in spodbudilo njenega fanta, študenta višjega letnika, da se je prišel pozanimat, kaj gre narobe. Rad bi ji pomagal. Takrat sem pomislila, da bi takšnega  fanta želela vsakemu dekletu.

Naj omenim še eno intervencijo, po elektronski pošti. Slovenski duhovnik, katehet v manjšem kraju iz Zasavja, mi je pisal  o študentki iz njegove fare. »Ubogo dete presedi vse večere pozno v noč za mizo in bulji v knjigo.« Čudilo ga je, ali njeno znanje res ne zadošča za »ušivo dvojko«. Google mi je sporočil, da gre za človeka, ki rad polemizira. Sicer mi je bilo všeč, da se je zavzel za študentko. A ta se, stara zgodba, ni niti enkrat oglasila, da bi pogledala svoje izpitne pole. To sem mu na kratko omenila, predvsem pa, da je za dvojko treba pokazati določen odstotek znanja. Odgovora nisem pričakovala in ga tudi ni bilo. Pravzaprav je bilo boljše. Pri naslednjih pogovornih urah se je pojavilo »ubogo dete«, simpatična, skromna in rahlo preplašena študentka. Pogledali sva njene izpitne pole, se pogovorili o tem, kako se pripravlja na izpit. O katehetu nisva rekli nobene. Najraje pa bi dekle dregnila, naj se bolj postavi zase in izkoristi možnosti, ki so dane. In se je, kot se je izkazalo na  izpitu pri  drugem »najinem« predmetu v naslednjem letniku.

Seveda so tehnike pomnenja in načini učenja ter študija različni. Prepričana sem, da z njimi strokovnjaki s področja pedagogike seznanjajo tako študente kot pedagoško osebje. Verjamem, da je zaradi številnih motilcev, ki odvračajo pozornost, težko ohranjati fokus in samodisciplino, ki sta ob motiviranosti med  ključnimi za osvajanje učne snovi.

Redna prof. dr. Jožica Knez Riedl je predavala na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru pa tudi na podiplomskem študiju na Ekonomski fakulteti na Reki. Njeno primarno področje pedagoškega in raziskovalnega dela je ekonomika podjetja, kar je nadgradila z okoljsko ekonomiko podjetja; aktivna je tudi na področju bonitete podjetja ter družbene odgovornosti podjetništva, kar vključuje vprašanje dostojanstva in empatije starejših generacij. 

Danes, po pol stoletja, ko študentsko naselje  živi, ko raziskave presegajo državne meje, ko diplomanti ustvarjajo prihodnost, me preveva občutek… tišine. Tiste notranje tišine, ki ne zahteva priznanja, temveč ve, da je bilo vredno. Ko gledam to našo Alma mater, kakršno danes oblikujejo mlajši, čutim hvaležnost. Ne zase – ta korak ni bil osebni dosežek – temveč za to, da sem bil ob pravem času na pravem mestu in da sem zmogel reči da in vstopiti med tiste, ki so bili starejši z vizijo. Mnoge poti so bile negotove, mnogi koraki težki, marsikateri smeh je bil grenak. A vsaka zgrajena stavba, vsak študent, ki stopi čez prag fakultete, vsaka diploma je tih dokaz, da je tudi skromen začetek lahko velik.

Z leti sem razumel, da pravo veličino človeškega dejanja izmerimo šele v starosti. Takrat, ko ni več pomembno, kdo je bil prvi podpisnik ali čigava je bila ideja, ampak ostane vprašanje: Ali je bilo tvoje delo za druge? Če je odgovor pritrdilen, je vse drugo nepomembno.

Sedim zdaj kot star človek. Ne kot akademik, ne kot pravnik, ampak kot nekdo, ki je nekoč pomagal sejati seme. In zdaj opazuje drevo, ki nudi senco, plodove, zatočišče. In v tej senci, na robu starostne tišine, me greje misel: »Naj ostane Univerza prostor spoštovanja znanja, ne prostor oblasti. Naj v njej ostane živa vera, da je človek več kot njegov naziv. In naj študenti ne študirajo le zato, da bodo dobili poklic, ampak da bodo razmišljali, čutili, odločali.«

To je moja tiha prošnja. Moj oporoki podoben zapis. Moja starostna meditacija v hvaležnosti in tišini.

*Zaslužni profesor Univerze v Mariboru je predsednik predsedstva Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti  in redni član Akademije pravnih znanosti Hrvaške. Dr. Šime Ivanjko je specializiran za področje gospodarskega prava. Še vedno je vključen v študijske procese na več pravnih fakultetah, opravlja pa tudi poslanstvo častnega konzula Republike Hrvaške v Mariboru. Od leta 2024 je vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru.

Kmalu po prvem maju leta 1962 je Tito imel v Splitu znameniti govor, kritičen do birokracije in tudi do umetnikov. Naslednje jutro bi naj eden od urednikov Katedre komentiral: »Včeraj ga je stari spet enkrat vsr…«. Kmalu za tem se je od vodstva Študentske organizacije  zahtevalo, da razrešimo uredniški odbor Katedre in se do tega opredelimo. Seveda sem se tudi jaz opredelil, in to za »svobodo govora«. Potem sem opazil, da je to bila samo provokacija, da bi se študenti diferencirali in opredelili tako, da bi vse »ribe v čisti vodi zaplavale«. Kmalu sem tudi opazil, da smo bili tisti, ki smo se opredelili za »svobodo govora«, postavljeni na stranski tir, da pa so tisti, ki bi naj to sprovocirali in podporniki razrešitve uredniškega odbora, »delali kariero«.  

Po diplomi Višje pravne šole sem se vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani, kjer so me takoj vključili v študentsko organizacijo in imenovali za predsednika Komisije za štipendije makedonskih študentov, prizadetih v potresu leta 1963.

Kmalu sem se znašel v vrstah revije Perspektive. Tudi tam se je zahtevalo od. t. i. »Sveta sodelavcev« revije Perspektive, da razreši uredništvo zaradi članka Jožeta Pučnika O dilemah našega kmetijstva. Tudi tam sem se opredelil »za svobodo govora«. V nov uredniški odbor sta bila imenovana Rastko Močnik in Tomaž Šalamun. Kot član t. i. foruma »Prostor in čas« sem povabil Jožeta Pučnika v študentsko naselje, kar je zaostrilo polarizacijo. Pučniku se je preklical pogojni odpust po že odsluženi triletni zaporni kazni ter ga poklicali za nadaljnja tri leta, kar je dodatno stopnjevalo politično diferenciacijo študentov.  

Študenti smo se opredeljevali predvsem zaradi Pučnikovega zapora in v spletu tudi drugih okoliščin sem aprila leta 1965 prejelo odločbo o razveljavitvi odločbe o odložitvi »kadrovskega roka do 1. oktobra 1965« ter priložen poziv JLA s pravnim poukom: »Pritožba ne odloži izvršitve«. Po neuradni razlagi sem bil »perspektivaš in Pučnikov prijatelj«.

Po odsluženi vojski kot »nišanđija puško mitraljeza« v enoti »školski bataljon proleterske pešadije« v Pazariću med Bjelašnico in Ivanplanino sem nadaljeval študij in diplomiral v Ljubljani. Še pred diplomo sem odšel na študentsko delo na Švedsko v Björn, v tovarno za konzerviranje graha,  ter z avtoštopom obiskal Oslo. Tam sem se seznanil z University Summer School Univerze v Oslu in naslednje leto bil sprejet in tam študiral socialne programe ter pripravil diplomo pod naslovom: »Primerjava pokojninskega sistema Slovenija – Norveška«. 

Po diplomi na Pravni fakulteti v Ljubljani 1967 v Maiboru ni bilo službe, češ da sem »perspektivaš in Pučnikov prijatelj«. Po naključju me je kot pripravnika sprejel predsednik Okrožnega sodišča Milko Golob, ki je bil hvaležen mojemu očetu za pomoč njegovi družini, ko je bil partizan, vendar je Golob kmalu umrl. 

Tudi po pravosodnem izpitu 1970 v Mariboru na sodišču ni bilo službe, češ da sem:  »perspektivaš in Pučnikov prijatelj«. Spet po srečnem naključju me je leta 1970 sprejel v službo na Združenje visokošolskih zavodov Janko Kuster kot pomočnika glavnega tajnika in predstojnika združenja prof. dr. Vladimirja Bračiča, mojega profesorja na ptujski gimnaziji. Bil je to čas, ko so si pionirji visokega šolstva v Mariboru, ob močni podpori gospodarstva ter politike, prizadevali za ustanovitev bodoče univerze v Mariboru. Imenovali so se Zaporošci po znameniti sliki Ilije Repina »Zaporošci pišejo pismo sultanu«. Prof. Bračič je imel posebej močno podporo v bivšem predsedniku okraja Maribor Jožetu Tramšku ter mariborskem županu Mirku Žlendru. Vsi trije so bili Ptujčani. Žlender in Bračič sta se dogovorila za sedež Univerze v Mariboru na Slomškovem trgu 15. To me je tako obsedlo, da sem 25 let kasneje ob nastopu rektorske funkcije preselitev univerze predstavil kot prioriteto.

Kot pomočnik glavnega tajnika sem dobil posebno nalogo, da pravno uredim parcele za 20 do 40 bodočih znanstvenikov, ki bi jih povabili iz emigracije, da bi tako v Mariboru zadostili potrebne kadre za ustanovitev univerze. V spletu okoliščin sem spoznal, da nisem stabilen zaradi »hipoteke«, češ da sem »perspektivaš in Pučnikov prijatelj«. Zato sem sklenil, da grem na podiplomski študij, ki pa je bil samo v Beogradu. V tem času me je profesor Vanek Šiftar kot zvezni poslanec nagovarjal, da pridem na Višjo pravno šolo, kar sem sprejel po magisteriju v Beogradu leta 1973, vendar sem istega leta nadaljeval študij primerjalnega prava na Univerzi v New Yorku. Z Višjo pravno šolo sem vzdrževal zelo dobre odnose ter se vključeval v delo. Po magisteriju v New Yorku leta 1975 sem se vrnil v Maribor in intenzivno delal na programu razvoja višje v Visoko pravno šolo, predvsem tako, da sem ustanovil Društvo diplomantov Višje pravne šole. Šime Ivanjko je pripravljal vsebino študijskega programa s širšim timom, jaz pa sem vodil Društvo diplomantov višje pravne šole, ki je štela približno 1000 članov. Med njimi več 100 močno zainteresiranih, da nadaljujejo študij na drugi stopnji. V vodstvu Društva diplomantov sem imel politično vplivne ljudi iz vse Slovenije, tako da je bil mariborski politični aktiv brez moči.

Leta 1976 je bilo vse pripravljeno za ustanovitev Visoke pravne šole. Na pedagoško znanstveni svet je bil predložen elaborat. Zjutraj pred sejo so mi kolegi nekaj namigovali, da »boljše da odstopimo od predloga«, češ da je prejšnji večer bila v Mariboru Lidija Šentjurc, sicer predsednica zgodovinske komisije Centralnega komiteja zveze komunistov Slovenije in je rekla, da Visoke pravne šole ne bo. Pri glasovanju sem ostal osamljen, vsi drugi so glasovali proti ali se vzdržali. Bil sem zelo razočaran. Več let smo delali, sam sem obljubljal diplomantom na sestankih Društva diplomantov od Lendave do Tolmina, da jim bo omogočen študij na Visoki pravni šoli. Povedal sem anekdoto: »Ivana Cankarja so baje vprašali, zakaj je Slovence poimenoval s tako grdo besedo 'hlapci'. Cankar je odgovoril, da zato, ker se mu je beseda 'kurve' zdela še grša«. 

Istega leta 1976 sem bil zadolžen kot delegat Krajevne skupnosti Juršinci, kjer sem zastopal Lovsko družino Juršici, da v domačem kraju v mesecu juliju organiziramo nedeljsko kosilo za  akad. dr Antona Slodnjaka. Povabljeni so bili sorodniki, trije bratje Martin, Vincek in Južek ter 7 akademikov, med  njimi svaka akademika ddr. Janez in akad. Lev ter Fran Milčinski, prijatelji iz Prlekije akad. Bratko Kreft, akad. Janko Jurančič, akad. Dragotin Cvetko, akad. Anton Trstenjak in sošolec kanonik Osterc iz Maribora. Dopoldan med nedeljsko mašo je mimo prišel vaški informator in vprašal Slodnjakovo snaho: “Angela, kaj toliko solate pereš?” Odgovorila je: “Ah, Ludvik nam bo pripeljal nekih 8 kanonikov na kosilo.” Nekaj tednov po tem mi je  dekan VPŠ Ivan Justin s težkim srcem sporočil, da moram iti z univerze, ker da sem v moji »vasi častil 8 kanonikov«. 

Zgodba mojega odhoda z univerze se je potencirala 3-4 leta. Dekan mi je povedal, da so tako odločili tam gori. Na podvprašanje: »Kje tam gori?«, je rekel: »Ta glavni.« Mislil sem si, višjega od Kardelja ni nobenega. Napisal sem pismo Kardelju s prošnjo za pogovor:  »1. Teoretična vprašanja družbene lastnine in samoupravjanja. 2. Osebno.« 

Nekaj dni kasneje me je obiskal nekdanji šolski kolega, ki mi je povedal, da dela na državni varnosti in da naj mu povem, kaj želim od tovariša Kardelja. Povedal sem, da »to kar sem napisal«. Naslednja leta sem čutil različne oblike pritiska, da naj grem z univerze. Lovski tovariš iz mladosti, ki je na Koroškem opravljal visoke politične funkcije, mi je povedal, da: »… je v Mariboru sklenjeno, da se ne sme dovoliti, da si Toplak postavi spomenik z ustanovitvijo Visoke pravne šole.«  

Prve dni februarja leta 1980 sem obvestil dekana Ivana Justina, da moram v Ameriko, da odbranim doktorat. Naslednje jutro sem prejel »odločbo o odvzemu potnega lista iz razloga varnosti države brez obrazložitve«. Na mojo zahtevo, da se mi vrne potni list, mi je šef Državne varnosti v Mariboru Franc Zalašček povedal, da to ni mogoče, ker sem: »najnevarnejši potencialni aspirant političnega liderstva na Štajerskem; ker sem si utrdil povezave med slovensko in jugoslovansko inteligenco; da sem objavljal članke in knjige v tujih jezikih in si ustvarjal paralelne zveze v mednarodni intelektualni eliti; da mi ni mogoče ničesar očitati, tudi politično ne; ker da izhajam iz partizanske družine in zato me ne morejo z ničemer držati; da sem povezan s slovensko inteligenco različne provenience; da sem si utrdil zaupanje med kmeti in izobraženci; da bi bil sposoben napisati ustavo samostojne Slovenije kot dr. Bučar in celo ustanoviti politično stranko kot dr. Pučnik; vse to dokazuje vodenje Društva diplomantov Višje pravne šole; da je univerza premočen medij in da zato moram zapustiti univerzo; da sem prijateljeval z dr. Jožetom Pučnikom v Ljubljani in z dr. Štefko Cobelj in dr. Antonom Vratušo v Beogradu in si tako ustvaril paralelne zveze; da je Tito bolan in da bi na mene lahko računala napredna slovenska inteligenca, kot je Franc Jeza ali kdor koli, ki bi prišel iz Zahoda ali Vzhoda; da bi si z Visoko pravno šolo želel postaviti spomenik v Mariboru; da je vodenje Društva diplomantov Višje pravne šole dokaz, da imam strankarske ambicije; da je zato za mene najboljša izbira, da emigriram…«. 

Kot argument mi je tudi očitajoče našteval, da je tudi moj oče pred vojno organiziral politično stranko, da je oporekal vodilno vloge partije v NOB in podobno. Na vsako mojo obrambo je našteval moje negativne namene. Na namig, da naj emigriram, sem odločno odreagiral: »Ta domovina je toliko moja kot tvoja«. Tudi on me je namreč tikal. Mnogo kasneje mi je vodja izmene mejne milice povedal, da je imel tiste dni nalog, da me aretirajo v primeru, da se  pojavim na meji. 

Iz tega razgovora sem veliko razumel. Menjal sem službo, se z družino februarja 1980 preselil v Ljubljano in se pridružil skupini mladih inženirjev, ki so zatrjevali, da znajo narediti računalnik. Tako se je iz te skupine razvil visoko tehnološki sistem Iskra Delta. Omejil sem komunikacijo z mednarodno povezanimi neobremenjenimi intelektualci, da jim kot “najnevarnejši potencialni aspirant političnega liderstva na  Štajerskem” ne delam nepotrebnih težav. 

Kot namestnik glavnega direktorja Iskra Delta sem vsa leta predaval na Višji pravni šoli v dopolnilnem delovnem času en dan na teden in tako vzdrževal dobre odnose s sodelavci. Dobre odnose sem vzdrževal tudi z vsemi vodilnimi na univerzi, zlasti z rektorjem prof. Dalijem Đonlagićem in prof. Lojzetom Križmanom, ko se je univerza opremljala z računalniki v težkih gospodarskih pogojih.   

Leta 1987 mi je sodelavec v Iskra Delti dal vedeti, da je moja funkcija postala tako zelo pomembna, da je na »mojem delovnem mestu lahko samo nekdo, ki je vsaj član CKZKS«. Povedal sem, da razumem in takoj sklenil, da  zapustim Iskra Delto in sem se vrnil na Višjo pravno šolo UM. 

Kot prodekan Višje pravne šole sem nadaljeval na pripravah na Visoko pravno šolo, zlasti pa na obnovi stavbe na Mladinski, ki jo je zajel močan požar. Ko sem prosil predsednika izvršnega sveta Čuka za pomoč, mi je odgovoril, da: «drugi praznujejo visoke jubileje, ti pa bi rad imel novo stavbo.« Šola se je obnovila in nadaljevali smo s programom prehoda v Visoko pravno šolo. 

V spremenjenih okoliščinah leta 1990 sem sprejel izziv, kandidiral za poslanca v Skupščino RS na prvih večstrankarskih volitvah. Bil sem izvoljen za predsednika Družbeno političnega zbora in dal na dnevni red na eni prvih sej Zakon o visoki pravni šoli, ki je bil sprejet kljub nasprotovanju posameznikov. Po drugi izvoliti za poslanca DPZ sem se leta 2003 odpovedal mandatu poslanca in se vrnil na Visoko pravno šolo v Maribor. Leto za tem sem bil izvoljen za rektorja UM, kar sem opravljal naslednje tri nepolne mandate ter se posvečal predvsem delu na razvoju univerze v popolno univerzo s temeljnimi akademskimi disciplinami in fakultetami, kot so pravo, filozofija, naravoslovje, filozofija, medicina, teologija in umetnost. 

In tu se začne nova zgodba.

Dr. Ludvik Toplak, zaslužni profesor Univerze v Mariboru, je študiral je na Višji pravni šoli v Mariboru in se na isti ustanovi leta 1973 vključil v pedagoški proces kot predavatelj. Že naslednje leto je magistriral na New York University in leta 1980 doktoriral iz primerjalnega gospodarskega prava. Aktiven je bil v času slovenske osamosvojitve in leta 1990 prevzel vodenje Družbenopolitičnega zbora Republike Slovenije. Kot rektor je med letoma 1993 in 2002 vodil Univerzo v Mariboru, nato pa bil imenovan za veleposlanika RS pri Svetem sedežu. Je ustanovitelj visokošolskega zavoda Alma mater Europaea – Evropski center Maribor  (ECM) z oddelki za socialno gerontologijo, zdravstveno nego, fizioterapijo, zdravstvenimi vedami, uporabno umetno inteligenco, managementom, arhivistiko in dokumentologijo, humanističnimi študijami ter ekomediacijo in trajnostni razvoj. 

Na predlog Ministrstva za finance je Vlada  sprejela predlog zakona z novo vsebino, s tem da je strokovna služba Vlade brez njenega vedenja sprejetemu vladnemu predlogu samovoljno pripisala določbo o prenosu ex lege obveznosti izbrisanih družb na družbenike oziroma delničarje. Tako dopolnjen predlog zakona je bil posredovan državnemu zboru v nujni postopek. Nihče od poslancev ni opazil podtaknjenega teksta v četrtem in petem odstavku sedemindvajsetega člena zakona o finančnem poslovanju podjetij. Takšen prenos obveznosti je v nasprotju s temeljnimi načeli korporacijskega prava.

Omenjena groba napaka samovoljno podtaknjenih dveh omenjenih določb v predlog zakona je bila ugotovljena šele po 25 letih prizadevanj, ko je prof. dr. Šime Ivanjko napisal dokumentarno strokovno monografijo „Zakaj ste nas kaznovali?: prisilni izbrisi pravnih oseb“ (Maribor : Kulturni center, 2021).

Štirje poskusi odpravljaja škodnih posledic

V celotnem 25-letnem obdobju je Pravna fakulteta s posredovanjem profesorja Šimeta Ivanjka sodelovala pri štirih poskusih zakonske odprave škodljivih posledic omenjene samovoljne dopolnitve predloga zakona s strani nepooblaščenih oseb strokovne službe Vlade. Vsi poskusi so bili neuspešni, ker ni bilo  politične volje. Oblast se očitno ne želi soočiti z eno največjih napak slovenskega zakonodajalca oziroma z zlorabo, ki jo je zagrešila ena sama ali zgolj nekaj oseb, ki so  izkoristile svoj položaj in povezanost pravne stroke s političnimi interesi določenih struktur.

Pred dnevi je izšla druga, dopolnjena izdaja omenjene monografije istega avtorja, in sicer  v angleškem jeziku: „Why Have You Punished Us?: court confiscation of private property“ (Maribor: Kulturni center, 2025). Druga izdaja monografije po 25 letih razkriva doslej strogo varovano omenjeno zlorabo.

Iskanje pomoči pri pristojnih organih EU

Monografija v angleščini podrobneje obravnava tudi vprašanje, kako je v pravni državi sploh mogoče, da je zakonodajalec s sprejetjem Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR) priznal odgovornost za povzročeno škodo več deset tisočem oškodovancev in se obvezal plačati odškodnine v višini 60 odstotkov nastale škode, vendar v treh letih veljavnosti zakona ni bil pozitivno rešen niti en odškodninski zahtevek. Tudi osnutek ZOKIPOSR je delo prof. Ivanjka, s tem da je skupina poslancev z amandmajem določila pogoje, ki jih v treh letih nihče od več deset tisoč prizadetih ni uspel izpolniti. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je ZOKIPOSR nerazumen zaradi amandmajev, ki so v zakon vnesli pogoje, zaradi katerih zakona ni mogoče izpolniti. Zakon z vidika ciljev, ki naj bi jih uresničil s plačilom odškodnine, pa ni v neskladju z ustavo. Kljub temu da je pripravljena novela zakona, nobeno ministrstvo ne želi vložiti predloga v zakonodajni postopek za odpravo nesmislenih amndmajev. 

V preteklih 25 letih so se oškodovanci obrnili na vse pristojne institucije, podali številne pobude ter sodelovali v sodnih in zakonodajnih postopkih, vendar učinkovite rešitve še vedno ni. Dolgotrajni spor, ki ga je povzročilo opisano koruptivno dejanje, ne opozarja le na sistemske pomanjkljivosti, temveč tudi na neodzivnost odgovornih, ki zavlačujejo proces odprave storjenih krivic. Ustavno sodišče je presojalo ustavno skladnost zakona in ugotovilo, da zakon ni v neskladju z Ustavo, bilo pa je mnenja, da je nerazumljiv in neizvedljiv. 

Ogrožanje načela pravne države in vladavine prava 

Ob tem prizadeti opozarjajo, da vsako nadaljnje zavlačevanje pomeni poglabljanje neenakosti in trpljenja prizadetih. Zahtevajo takojšnje ukrepanje pristojnih organov, da se odpravi krivica in omogoči dostojanstveno življenje vsem, ki jih je prizadel zakon iz leta 1999. Pozivamo vse deležnike, medije in širšo javnost, da se pridružijo našim prizadevanjem in podprejo rešitve, ki bodo temeljile na pravičnosti in spoštovanju človekovih pravic.

Prav tako pozivamo pristojne državne institucije in širšo javnost, naj zahtevajo odgovornost in rešitve za nastalo situacijo. Institucije, odgovorne za nadzor nad izvajanjem zakonodaje, naj ukrepajo odločno ter zagotovijo, da se škodljive posledice sporne določbe odpravijo in da se podobni primeri v prihodnje ne ponovijo. Širša javnost naj bo pozorna na to problematiko ter od odgovornih glasno zahteva ustrezna pojasnila in konkretne ukrepe, ki bodo zaščitili prizadeto skupino in povrnili zaupanje v pravičnost zakonodajnega procesa. Negativne posledice omenjene določbe so resnične in trajajoče, zato je skrajni čas za odgovorno ravnanje. Izmikanje pred odgovornostjo ne more izbrisati nastale škode. Le s prevzemom odgovornosti in s skupnimi prizadevanji za učinkovite rešitve lahko omilimo nastalo škodo ter preprečimo, da bi se takšne napake v zakonodajnem postopku ponovile. Pred nedavnim  je CINIP (Civilna inicijativa-zavod za zaščito podjetništva) poslala okoli 120 izvodov monografije pritožbenim organom EU, medijem, političnim osebam in zainteresiranim institucijam. Prizadeti oškodovanci želijo končno  doseči dialog s pristojnimi institucijami, ker jim je dovolj 25 let molka in indiferentnosti oblastnih organov do največje pravne napake zakonodajalca, ki je oškodovala slovenske prebivalce za več kot 100 milijonov evrov.

Dne 13. 3. 2025 je Združenje Slovenska akademija pravnih znanosti, ki združuje 50 doktorjev pravnih znanosti (sedež Akademije je na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru) obravnavala omenjeno pravno problematiko in ugotovila, da se s takim ravnanjem ogrožata pravna država in zaupanje v pravne institucije. Javnosti bo naslovila izjavo o nujni odpravi posledic koruptivne zlorabe zaradi katere so deset tisoči izgubili svoje osebno premoženje na način, ki ga ne pozna nobena država.

Dr. Šime Ivanjko je zaslužni profesor Univerze v Mariboru in redni član Akademije pravnih znanosti Hrvaške. Specializiran je za področje gospodarskega prava. Še vedno je vključen v študijske procese na več pravnih fakultetah, opravlja pa tudi poslanstvo častnega konzula Republike Hrvaške v Mariboru. Od leta 2024 je vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru.

Izdeloval je tudi takrat zelo iskane štafetne palice, ki so se uporabljale v mesecu maju, ko so po celi Jugoslaviji pozdravljali in čestitali Titu ob njegovem rojstnem dnevu, določenem na dan 25. maja. Brat se je rad pohvalil, da je ob koncu petdesetih let preteklega stoletja s štafetnimi palicami dobro zaslužil, zraven pa še užival, saj je bil navdušen izdelovalec lesenih predmetov. Željko in njegova družina ter moja mlajša sestra Marija, ki se je v Marlesu zaposlila že pri sedemnajstih letih, so mi veliko pomagali pri mojih mariborskih začetkih. S sestra sva stanovala v skupni sobici v bratovi mali hiški na Studencih.

Posebej mi je ostalo v spominu, kako sem poskušal najti najemniško sobico v Mariboru; takrat sem se  srečal s prvimi mariborskimi študenti. Prve višje šole v Mariboru so začele z vpisovanjem študentov leta 1960, ko v mestu še ni bilo študentskih stanovanjskih objektov. Študentje in študentke so iskali sobe preko oglasov v časopisu Večer in tudi sam sem jim skušal slediti. Že leta 1962 se je veliko govorilo o gradnji prvega študentskega doma, ki pa je bil dokončan šele po moji diplomi leta 1964. Pri iskanju sobice sem se pogosto predstavljal kot študent, čeprav še nisem bil vpisan na višjo pravno šolo in sem bil od aprila zaposlen na zavarovalnici Maribor kot kurir. Prepričan sem bil, da bom kot študent lažje dobil sobo kot delavec, predvsem pa kot »južni brat«. Cene so bile zelo visoke. Spomnim se, da sem imel plače 6000 dinarjev, najemnina pa je znesla  5000 ali celo več dinarjev. Za sobe s posebnim vhodom je bilo treba plačati več kot 10.000 dinarjev. Govorilo se je, da so študenti za skromno sobico plačevali pogosto ceno v višini najemnine  za celotno stanovanje.  

Časopisni oglasi so ponujali stanovanja predvsem študentom, le izjemoma delavcem. Zdelo mi se je, da je bilo takrat v Mariboru »nobl« biti študent, kljub temu pa so se mnoge gospodinje bale oddajati sobe študentom. Običajno je bilo v sobah več stanovalcev hkrati, oglasi pa so pogosto poudarjali, da bi sobe najraje oddali študentom z dežele. Najemnino se je plačevalo vsaj za eno leto vnaprej. Ponudbe so na upravi časopisa zbirali pod šifro »Drugi dom«. Spomnim se,  da sem v Svetozarevski ulici skupaj z drugimi študenti in študentkami čakal v vrsti večkrat tudi po eno uro na izid časopisa; takrat je izhajal v popoldanskem času. Čakanje je bilo zame, ki sem takrat štel dvaindvajset let, zelo zanimivo, saj sem veliko izvedel o študentskem življenju. Brž ko je bila v bralni omarici razgrnjena najnovejša številka Večera (za vse, ki nismo imeli denarja za nakup časopisa, je bila omarica običajno mesto za branje novic), so si študentje zapisali naslove in pohiteli k ponudnikom. Vedno  sem bil med zadnjimi,  ker nisem poznal mariborskih ulic. Tako sem v praksi spoznal, kaj pomenita ponudba in povpraševanje; šele pozneje sem se poglobil v teoretično razmišljanje o tem načelu. Čeprav sem bil poleti 1962 že zaposlen, torej delavec, sem se čutil bolj študenta kot delavca. Zdelo mi se, je  da smo bili takrat vsi mladi v mestu študentje, saj ni bilo razlik med rednimi in izrednimi študenti, katerih število  je prevladovalo.  

Poseben problem za študente je bila prehrana. Stanje se je izboljšalo, ko je bila leta 1962 zgrajena samopostrežna  restavracija Center. Govorilo se, da so pogosto študenti s svojo najemnino za skromno sobico plačevali v višini  najemnine  za celotno stanovanje.  V spominu mi je ostalo, da so  študentje lažje dobili skromne sobice s svojimi sotrpini kot pa študentke in da je v zvezi z gradnjo študentskih domov  bilo veliko razprav kako bodo lahko študenti študentki stanovali v isti stavbi.  Bili smo navdušeni nad napovedjo da bi naj do leta 1970 v Mariboru zagotovili postelje za okrog 1000 študentov. Ne vem, ali se je to res zgodilo. 

In še nekaj bi rad povedal. S prihodom  prvih študentov v Maribor se je življenje v mestu »prebudilo«  iz sivega, utrujenega delavskega, lahko bi rekel otožnega mesta brez posebne identitete. Nekdaj so bili študentje v mestu preprosto prepoznavno prisotni, kar pa danes pogrešam. Občutek imam, da jih sploh ni, pa tudi mesto, tako se mi zdi, do študentov ni pozorno in še manj je nanje ponosno… Kot da smo v mestu izgubili občutek, da so med nami tudi študentje in študentke. Bojim se celo, da so za mestne oblasti nekakšen nebodigatreba…  Upam, da se motim in da so se mi takšni občutki porodili, ker pogrešam že minulo mladostno študentsko živahnost in ker mi je vsiljena sedanja starostna odtujenost…

Dr. Šime Ivanjko je zaslužni profesor Univerze v Mariboru in redni član Akademije pravnih znanosti Hrvaške. Specializiran je za področje gospodarskega prava. Še vedno je vključen v študijske procese na več pravnih fakultetah, opravlja pa tudi poslanstvo častnega konzula Republike Hrvaške v Mariboru. Od leta 2024 je vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru.

Na svetu šole sem predlagal, da banki ponudimo lastne menice, ki bi jih podpisali profesorji do višine dveh ali treh  letnih plač. V razmerju do kredita bi skupni menični znesek verjetno predstavljal kakih 15 % meničnega zavarovanja. Profesorji smo se strinjali, predlog pa sem moral pojasniti vodstvu banke. Seveda sem ga poskušal utemeljiti z našo veliko željo, da obnovimo stavbo. Ideja, da profesorji s svojimi menicami zavarujejo kredit, je bila presenečenje in verjetno se je kaj takega v Sloveniji zgodilo prvič. Celotna razprava je izzvenela v stališče, da bi bilo za mariborsko banko neprimerno od profesorjev sprejeti menice za kredit, namenjen obnovi stavbe, češ da je tudi banka dolžna pomagati pri razvoju mariborske univerze. Kredit smo dobili brez menic in brez kakršnegakoli zavarovanja; spomnim se, da smo ga tudi pošteno vrnili.

To so bili časi, ko smo profesorji z navdušenjem živeli za našo mariborsko univerzo in bili pripravljeni zanjo žrtvovati tudi osebno premoženje. Pri tem nas je vse zaposlene na univerzi še kako spodbujalo dejstvo, da tudi Maribor in mariborsko gospodarstvo živita z univerzo, kar se je med drugim izkazalo pri vprašanju, kako obnoviti stavbo današnje Pravne fakultete.

Bili  smo ponosni tudi na NAŠO banko, ker nam je zaupala, da bomo vrnili kredit. Pred nekaj leti, ko ta banka ni bila več NAŠA BANKA, mi je njena uprava zavrnila prošnjo za kredit za 3.000 evrov, ker so ugotovili, da ji dolgujem dva eura. Ker sem o tem pisal na družbenem omrežju, sem prejel od uprave prijazno opravičilo. Tudi to je nekaj !!

Res bi me zanimalo, kako  bi ta banka, ki je danes še manj NAŠA, obravnavala predlog, da profesorji za kredit, namenjen obnovi fakultete, ponudijo lastne menice…

*Zaslužni profesor Univerze v Mariboru in redni član Akademije pravnih znanosti Hrvaške dr. Šime Ivanjko je specializiran za področje gospodarskega prava. Še vedno je vključen v študijske procese na več pravnih fakultetah, opravlja pa tudi poslanstvo častnega konzula Republike Hrvaške v Mariboru. Od leta 2024 je vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru.

Vselej so me zanimali kritični pogledi na družbena dogajanja, zato sem po Srednji tehniški šoli želel študirati na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) v Ljubljani, ki pa je tisto leto razpisala sprejemne izpite za vse, ki niso prihajali z gimnazij. Z veliko luknjo v znanju, ki se ga sicer pridobi v štiriletnem gimnazijskem šolanju, sem (odkrito rečeno, povsem upravičeno) padel na sprejemnem izpitu iz sociologije, mislim, da pri prof. Jerovšku. Tako sem se potem leta 1972 vpisal na VEKŠ in dobil sobo v študentskem domu na Tyrševi, središču takratnega študentskega življenja in aktivizma. Tukaj je imela sedež tako mariborska Skupnost študentov kot tudi KUD Študent, Študentski servis in študentski časopis Katedra. Kot dovolj dober kitarist, da sem bil zaželen na številnih zabavah v domu, sem začel na polno uživati študentsko svobodo, še zlasti ker mi študij ni povzročal nobenih težav in mi je ostajalo obilo časa. Pričel sem peti v moškem pevskem zboru KUD študent pod vodstvom Staneta Jurgeca, igrati kitaro pri folklorni skupini in pričel sodelovati s Katedro, najprej z nekaj prispevki, na začetku drugega letnika pa tudi kot član uredniškega odbora. V tretjem letniku študija  sem ob odgovornem uredniku Davorinu Kračunu prevzel vlogo v. d. glavnega urednika, zatem pa sva dobro leto in pol Katedro vodila Dušan Pišek kot glavni in jaz kot odgovorni urednik.

Slovenski študenti smo bili takrat organizirani v Skupnost študentov, ki je izdajala Katedro v Mariboru in Tribuno v Ljubljani. Organizacija je bila relativno samostojna, s polletno izmenjavo predsednikov iz Ljubljane oziroma Maribora. Žal pa je bila tudi dokaj neučinkovita in tudi zaradi tega pod stalno kritiko ne le študentov, ampak tudi politične oblasti, ki jo je motila ta samostojnost in so ji pritaknili elitizem, odmaknjenost od stvarnosti, nerazumevanje študentskih problemov ipd. Leta 1974 se je Skupnost študentov tudi »samoukinila« in se zlila v novoustanovljeno Zvezo socialistične mladine Slovenije, ki pa je bila izrazito politična organizacija in vsaj spočetka tudi brez posebnega vpliva med študenti.

Ob reorganizaciji študentskega predstavništva je bilo v tem obdobju tudi dosti razprav o materialnem položaju študentov, tudi zato, ker je bil v študentski populaciji velik delež študentov iz severovzhodne Slovenije, ki je bila tedaj izstopajoče manj razvita. Zelo intenzivne so bile tudi priprave za oblikovanje univerze v Mariboru, ki jih je vodila skupina okrog prof. dr. Vladimirja Bračiča, tedanjega predstojnika Združenja visokošolskih zavodov. V tem je s svojimi zapisi o reformi visokošolskega izobraževanja aktivno sodelovala tudi Katedra, kjer izstopajo zlasti številni poglobljeni prispevki Francija Pivca. V Katedri iz tistega obdobja najdemo dosti preizpraševanja o položaju in vlogi študentov v izobraževalnem in raziskovalnem procesu, tudi v sklopu tedanjih razprav o ustavnih spremembah. Nastajal je tudi nov zakon o visokem šolstvu, kjer je bilo treba na novo določiti položaj študentov pri upravljanju visokošolskih zavodov. V teh razpravah se je uveljavilo načelo, da za visokošolske organizacije veljajo isti principi upravljanja kot za delovne organizacije. Vse to je pripomoglo k artikulaciji osrednjega vprašanja, kakšna naj bo vloga študentov v odločitvenem procesu na novi mariborski univerzi.

Ustavne spremembe leta 1974 študentu sicer niso dale statusa delavca (kar je bila naša utopična želja), dale pa so mu status upravljalca. Kot najvišji samoupravni organ na šoli je bil opredeljen svet šole, ki ga sestavljajo delegacije delavcev v visokem šolstvu, študentov in uporabnikov. V uvodniku Katedre sem takrat (mladostno aktivistično) zapisal: Rokavica nam je vržena, pogoje imamo, trenutek je pravi in od nas samih je odvisno, če ga bomo znali izkoristiti. (Katedra, letnik 15, št. 2,  25. 11. 1974)

Nekateri profesorji so takrat izražali dvome, da bi bili študenti sposobni sodelovati v upravljavskih procesih na fakultetah – da so nezreli, da nimajo izkušenj, da so neresni, da to posega v pravice profesorjev, da jim študenti pač ne bodo gledali pod prste, so bile pripombe, ki smo jih večkrat slišali. Prof. Bračič, ki je bil naklonjen ideji o večjem angažmaju študentov, je te pomisleke ostro zavrnil: Danes še obstoja nek strah delavcev predvsem pa učiteljev, da jim bo nekaj odvzeto. Kaj bi naj jim bilo odvzeto? Tisto, kar so si po neki logiki iz daljne dobe do sedaj zadržali? Nobena samoupravna pravica jim ne more biti odvzeta, ker jim je ne more nihče odvzeti, ne študenti in ne zunanji sodelavci. Tisti učitelj, ki ima pošten odnos do študentov, ki dela kvalitetno, se nima ničesar bati. Kajti večina študentov je toliko poštena, da mu bo dala prav. Samo zakrknjeni nezaupljivci govorijo o tem, da študentska populacija ni zrela. (Katedra, letnik 16, št.   17. 2. 1975).

Takšno stališče vrhovnega akademskega vodje je tudi nam, študentskim aktivistom, dalo spodbudo, da smo še naprej vztrajali pri uveljavljanju večje vloge študentov v upravljavskem procesu na univerzi in njenih zavodih. Nekateri smo bili tudi prepričani, da ni dovolj študentsko voljo uveljavljati samo skozi delegacije na svetu šole, ampak bi morali biti študenti prisotni tudi neposredno na samem vrhu procesa, enakopravno ob profesorjih, ki vodijo fakulteto in univerzo. V diskusijah ob oblikovanju Samoupravnega sporazuma o združitvi v Univerzo v Mariboru smo vneto zastopali stališče, da je treba na fakultetah vzpostaviti funkcijo prodekanov – študentov in da naj bo eden izmed prorektorjev iz študentskih vrst. Ob podpori bodočega rektorja in posameznikov na univerzi se je to tudi uresničilo in 25. člen Sporazuma o združitvi v univerzo v Maribor je določil, da ima univerza dva prorektorja, eden od njiju mora biti iz vrst študentov. O uveljavitvi morebitnega statusa študenta prodekana so odločali statuti posameznih fakultet. Nekatere fakultete so to idejo sprejele takoj, na drugih je ta proces trajal nekoliko dlje.

Zdelo se mi je, da smo s svojim delovanjem dosegli naše cilje in v nadaljevanju nismo več želeli sodelovati v procesih uveljavljanja vloge študentskega prorektorja, tudi zato, ker smo na nek način zaključevali s svojim aktivizmom. Nova organiziranost študentske populacije v okviru Zveze socialistične mladine nam ni bila najbolj po duši, nekaj bližnjih sodelavcev je doštudiralo ali odšlo iz Maribora, nekateri smo se odločili, da nam je dovolj aktivizma in smo hoteli početi še kaj drugega. Z novimi ljudmi, ki so prihajali v KUD študent, ZSMS, Katedro… je bilo vse preveč začetniških razprav, preveč dežavuja, da bi še bilo zabavno. Pred poletjem 1975 nas je nekaj najbolj aktivnih prijateljev posedalo pri Braniku na pijači in razpravljalo o tem, kaj bomo počeli v prihodnje. Moj sourednik na Katedri Drago Pišek je že postal direktor Študentskega servisa, Slavko Cimerman je vodil DE Dom in ga je zanimalo vodenje avtošole, sam sem želel poleti, pred naslednjim študijskim letom, ponovno na avtoštop po Evropi in predati urednikovanje  Katedre  nekomu iz uredništva, Marjan Vešnar se je zdel dobra rešitev. Po nekaj pijačah je nekdo postavil vprašanje, kdo mislimo, da bi bil dober kandidat za študentskega prorektorja. Omizje je bilo prepričano, da bi glede na moje pisanje v Katedri in zavzemanje za uveljavitev te funkcije, moral kandidirati jaz. Vendar sam nisem imel želje po tem, saj je bil moj cilj, da si za 2. stopnjo pridobim štipendijo dobrega podjetja, študij čimprej zaključim in se potem zaposlim v tem podjetju. Poleg tega se mi je zdelo, da sem v študentski organizaciji deloval dovolj dolgo in intenzivno in bi se morali bolj angažirati še kakšni drugi študenti.

Konec julija me je zgodaj zjutraj s klicanjem pod oknom študentskega doma vrgel iz postelje tedanji predsednik mariborske VK ZSMS Štefan Flisar in presenetil z nekoliko nenavadnim vprašanjem: »Imaš potni list?« Ko sem pritrdil, so sledila vprašanja: »Imaš 4 tedne časa? Bi šel na mednarodno delovno brigado v Tunizijo? Imaš denar za avionsko karto? Vse ostalo je plačano. Če si za, se idi cepit, čez pet dni je odhod.« Iskali so še enega udeleženca iz študentskih vrst, ki ga je bilo konec julija precej težko najti. V Tuniziji, na otoku Djerba, smo gradili nekakšne nasipe, da zimski vetrovi ne bi nosili peska v oazo in se zares nismo pretegnili z delom. Stanovali smo v kampu, ki je bil sicer ob morju, ampak dobesedno sredi ničesar (prvo naselje z nekaj hišami je bilo dobre tri ure hoda stran). Ob osmih, devetih zjutraj nas je v kampu pobral avtobus in odpeljal na delovišče, najkasneje ob dvanajstih pa je postalo prevroče za kakršnokoli delo in so nas odpeljali nazaj v kamp, včasih smo zaradi vročine ostali ves dan v kampu. Zakaj to omenjam? Zato, ker mi je bilo takrat prvič po srednji šoli zares zelo dolgčas in sem vse bolj razmišljal, da mi jeseni zgolj študij ne bo zadoščal in da bo treba poleg njega početi še tudi kaj drugega. Študentsko prorektorovanje se je zdelo dovolj velik izziv, da sem ob povratku v Maribor dal privolitev v kandidaturo in v procesih na fakultetah tudi dobil podporo za to.

Ko je bil jeseni podpisan sporazum o združitvi v univerzo je bil z vsake fakultete sopodpisnik tudi študent, s čimer je bilo dano simbolno priznanje večji vlogi študentov na novi univerzi. Ta je bila potrjena tudi na seji Sveta univerze, ki je 27. 2. 1976 sprejel sklep, da se za rektorja Univerze v Mariboru izvoli profesorja dr. Vladimira Bračiča  ter da ima univerza dva prorektorja, ki prof. dr. Rudija Crnkoviča iz vrst učiteljev in Miroslava Rebernika iz vrst študentov. Univerza v Mariboru je tako postala prva univerza v Jugoslaviji, ki je imela za prorektorja študenta.

Naj ob koncu tega spominskega zapisa izrazim spoštovanje in zahvalo prof. Bračiču in prof. Crnkoviču, ki sta bila vselej pripravljena odgovarjati na moja vprašanja, mi razložiti določene stvari ter pojasniti ozadje nekaterih odločitev, ki jih nisem razumel. Predvsem pa, da mi glede na mojo mladost in nezadostno izkušenost v akademskih zadevah in univerzitetnem delovanju nista nikoli dajala občutka manjvrednosti. Zaradi njiju in še nekaterih sodelavcev na univerzi štejem moje prorektorovanje za zelo dragoceno življenjsko izkušnjo.

*Zaslužni profesor Univerze v Mariboru dr. Miroslav Rebernik je specializiran za področje ekonomike podjetja in podjetništvo. Bil je predstojnik Inštituta in Katedre za podjetništvo in ekonomiko poslovanja na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Kot član in kot vodja je sodeloval v večjem številu mednarodnih organizacij in projektov s področja podjetništva.