Spominski zapisi

Kmalu po prvem maju leta 1962 je Tito imel v Splitu znameniti govor, kritičen do birokracije in tudi do umetnikov. Naslednje jutro bi naj eden od urednikov Katedre komentiral: »Včeraj ga je stari spet enkrat vsr…«. Kmalu za tem se je od vodstva Študentske organizacije  zahtevalo, da razrešimo uredniški odbor Katedre in se do tega opredelimo. Seveda sem se tudi jaz opredelil, in to za »svobodo govora«. Potem sem opazil, da je to bila samo provokacija, da bi se študenti diferencirali in opredelili tako, da bi vse »ribe v čisti vodi zaplavale«. Kmalu sem tudi opazil, da smo bili tisti, ki smo se opredelili za »svobodo govora«, postavljeni na stranski tir, da pa so tisti, ki bi naj to sprovocirali in podporniki razrešitve uredniškega odbora, »delali kariero«.  

Po diplomi Višje pravne šole sem se vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani, kjer so me takoj vključili v študentsko organizacijo in imenovali za predsednika Komisije za štipendije makedonskih študentov, prizadetih v potresu leta 1963.

Kmalu sem se znašel v vrstah revije Perspektive. Tudi tam se je zahtevalo od. t. i. »Sveta sodelavcev« revije Perspektive, da razreši uredništvo zaradi članka Jožeta Pučnika O dilemah našega kmetijstva. Tudi tam sem se opredelil »za svobodo govora«. V nov uredniški odbor sta bila imenovana Rastko Močnik in Tomaž Šalamun. Kot član t. i. foruma »Prostor in čas« sem povabil Jožeta Pučnika v študentsko naselje, kar je zaostrilo polarizacijo. Pučniku se je preklical pogojni odpust po že odsluženi triletni zaporni kazni ter ga poklicali za nadaljnja tri leta, kar je dodatno stopnjevalo politično diferenciacijo študentov.  

Študenti smo se opredeljevali predvsem zaradi Pučnikovega zapora in v spletu tudi drugih okoliščin sem aprila leta 1965 prejelo odločbo o razveljavitvi odločbe o odložitvi »kadrovskega roka do 1. oktobra 1965« ter priložen poziv JLA s pravnim poukom: »Pritožba ne odloži izvršitve«. Po neuradni razlagi sem bil »perspektivaš in Pučnikov prijatelj«.

Po odsluženi vojski kot »nišanđija puško mitraljeza« v enoti »školski bataljon proleterske pešadije« v Pazariću med Bjelašnico in Ivanplanino sem nadaljeval študij in diplomiral v Ljubljani. Še pred diplomo sem odšel na študentsko delo na Švedsko v Björn, v tovarno za konzerviranje graha,  ter z avtoštopom obiskal Oslo. Tam sem se seznanil z University Summer School Univerze v Oslu in naslednje leto bil sprejet in tam študiral socialne programe ter pripravil diplomo pod naslovom: »Primerjava pokojninskega sistema Slovenija – Norveška«. 

Po diplomi na Pravni fakulteti v Ljubljani 1967 v Maiboru ni bilo službe, češ da sem »perspektivaš in Pučnikov prijatelj«. Po naključju me je kot pripravnika sprejel predsednik Okrožnega sodišča Milko Golob, ki je bil hvaležen mojemu očetu za pomoč njegovi družini, ko je bil partizan, vendar je Golob kmalu umrl. 

Tudi po pravosodnem izpitu 1970 v Mariboru na sodišču ni bilo službe, češ da sem:  »perspektivaš in Pučnikov prijatelj«. Spet po srečnem naključju me je leta 1970 sprejel v službo na Združenje visokošolskih zavodov Janko Kuster kot pomočnika glavnega tajnika in predstojnika združenja prof. dr. Vladimirja Bračiča, mojega profesorja na ptujski gimnaziji. Bil je to čas, ko so si pionirji visokega šolstva v Mariboru, ob močni podpori gospodarstva ter politike, prizadevali za ustanovitev bodoče univerze v Mariboru. Imenovali so se Zaporošci po znameniti sliki Ilije Repina »Zaporošci pišejo pismo sultanu«. Prof. Bračič je imel posebej močno podporo v bivšem predsedniku okraja Maribor Jožetu Tramšku ter mariborskem županu Mirku Žlendru. Vsi trije so bili Ptujčani. Žlender in Bračič sta se dogovorila za sedež Univerze v Mariboru na Slomškovem trgu 15. To me je tako obsedlo, da sem 25 let kasneje ob nastopu rektorske funkcije preselitev univerze predstavil kot prioriteto.

Kot pomočnik glavnega tajnika sem dobil posebno nalogo, da pravno uredim parcele za 20 do 40 bodočih znanstvenikov, ki bi jih povabili iz emigracije, da bi tako v Mariboru zadostili potrebne kadre za ustanovitev univerze. V spletu okoliščin sem spoznal, da nisem stabilen zaradi »hipoteke«, češ da sem »perspektivaš in Pučnikov prijatelj«. Zato sem sklenil, da grem na podiplomski študij, ki pa je bil samo v Beogradu. V tem času me je profesor Vanek Šiftar kot zvezni poslanec nagovarjal, da pridem na Višjo pravno šolo, kar sem sprejel po magisteriju v Beogradu leta 1973, vendar sem istega leta nadaljeval študij primerjalnega prava na Univerzi v New Yorku. Z Višjo pravno šolo sem vzdrževal zelo dobre odnose ter se vključeval v delo. Po magisteriju v New Yorku leta 1975 sem se vrnil v Maribor in intenzivno delal na programu razvoja višje v Visoko pravno šolo, predvsem tako, da sem ustanovil Društvo diplomantov Višje pravne šole. Šime Ivanjko je pripravljal vsebino študijskega programa s širšim timom, jaz pa sem vodil Društvo diplomantov višje pravne šole, ki je štela približno 1000 članov. Med njimi več 100 močno zainteresiranih, da nadaljujejo študij na drugi stopnji. V vodstvu Društva diplomantov sem imel politično vplivne ljudi iz vse Slovenije, tako da je bil mariborski politični aktiv brez moči.

Leta 1976 je bilo vse pripravljeno za ustanovitev Visoke pravne šole. Na pedagoško znanstveni svet je bil predložen elaborat. Zjutraj pred sejo so mi kolegi nekaj namigovali, da »boljše da odstopimo od predloga«, češ da je prejšnji večer bila v Mariboru Lidija Šentjurc, sicer predsednica zgodovinske komisije Centralnega komiteja zveze komunistov Slovenije in je rekla, da Visoke pravne šole ne bo. Pri glasovanju sem ostal osamljen, vsi drugi so glasovali proti ali se vzdržali. Bil sem zelo razočaran. Več let smo delali, sam sem obljubljal diplomantom na sestankih Društva diplomantov od Lendave do Tolmina, da jim bo omogočen študij na Visoki pravni šoli. Povedal sem anekdoto: »Ivana Cankarja so baje vprašali, zakaj je Slovence poimenoval s tako grdo besedo 'hlapci'. Cankar je odgovoril, da zato, ker se mu je beseda 'kurve' zdela še grša«. 

Istega leta 1976 sem bil zadolžen kot delegat Krajevne skupnosti Juršinci, kjer sem zastopal Lovsko družino Juršici, da v domačem kraju v mesecu juliju organiziramo nedeljsko kosilo za  akad. dr Antona Slodnjaka. Povabljeni so bili sorodniki, trije bratje Martin, Vincek in Južek ter 7 akademikov, med  njimi svaka akademika ddr. Janez in akad. Lev ter Fran Milčinski, prijatelji iz Prlekije akad. Bratko Kreft, akad. Janko Jurančič, akad. Dragotin Cvetko, akad. Anton Trstenjak in sošolec kanonik Osterc iz Maribora. Dopoldan med nedeljsko mašo je mimo prišel vaški informator in vprašal Slodnjakovo snaho: “Angela, kaj toliko solate pereš?” Odgovorila je: “Ah, Ludvik nam bo pripeljal nekih 8 kanonikov na kosilo.” Nekaj tednov po tem mi je  dekan VPŠ Ivan Justin s težkim srcem sporočil, da moram iti z univerze, ker da sem v moji »vasi častil 8 kanonikov«. 

Zgodba mojega odhoda z univerze se je potencirala 3-4 leta. Dekan mi je povedal, da so tako odločili tam gori. Na podvprašanje: »Kje tam gori?«, je rekel: »Ta glavni.« Mislil sem si, višjega od Kardelja ni nobenega. Napisal sem pismo Kardelju s prošnjo za pogovor:  »1. Teoretična vprašanja družbene lastnine in samoupravjanja. 2. Osebno.« 

Nekaj dni kasneje me je obiskal nekdanji šolski kolega, ki mi je povedal, da dela na državni varnosti in da naj mu povem, kaj želim od tovariša Kardelja. Povedal sem, da »to kar sem napisal«. Naslednja leta sem čutil različne oblike pritiska, da naj grem z univerze. Lovski tovariš iz mladosti, ki je na Koroškem opravljal visoke politične funkcije, mi je povedal, da: »… je v Mariboru sklenjeno, da se ne sme dovoliti, da si Toplak postavi spomenik z ustanovitvijo Visoke pravne šole.«  

Prve dni februarja leta 1980 sem obvestil dekana Ivana Justina, da moram v Ameriko, da odbranim doktorat. Naslednje jutro sem prejel »odločbo o odvzemu potnega lista iz razloga varnosti države brez obrazložitve«. Na mojo zahtevo, da se mi vrne potni list, mi je šef Državne varnosti v Mariboru Franc Zalašček povedal, da to ni mogoče, ker sem: »najnevarnejši potencialni aspirant političnega liderstva na Štajerskem; ker sem si utrdil povezave med slovensko in jugoslovansko inteligenco; da sem objavljal članke in knjige v tujih jezikih in si ustvarjal paralelne zveze v mednarodni intelektualni eliti; da mi ni mogoče ničesar očitati, tudi politično ne; ker da izhajam iz partizanske družine in zato me ne morejo z ničemer držati; da sem povezan s slovensko inteligenco različne provenience; da sem si utrdil zaupanje med kmeti in izobraženci; da bi bil sposoben napisati ustavo samostojne Slovenije kot dr. Bučar in celo ustanoviti politično stranko kot dr. Pučnik; vse to dokazuje vodenje Društva diplomantov Višje pravne šole; da je univerza premočen medij in da zato moram zapustiti univerzo; da sem prijateljeval z dr. Jožetom Pučnikom v Ljubljani in z dr. Štefko Cobelj in dr. Antonom Vratušo v Beogradu in si tako ustvaril paralelne zveze; da je Tito bolan in da bi na mene lahko računala napredna slovenska inteligenca, kot je Franc Jeza ali kdor koli, ki bi prišel iz Zahoda ali Vzhoda; da bi si z Visoko pravno šolo želel postaviti spomenik v Mariboru; da je vodenje Društva diplomantov Višje pravne šole dokaz, da imam strankarske ambicije; da je zato za mene najboljša izbira, da emigriram…«. 

Kot argument mi je tudi očitajoče našteval, da je tudi moj oče pred vojno organiziral politično stranko, da je oporekal vodilno vloge partije v NOB in podobno. Na vsako mojo obrambo je našteval moje negativne namene. Na namig, da naj emigriram, sem odločno odreagiral: »Ta domovina je toliko moja kot tvoja«. Tudi on me je namreč tikal. Mnogo kasneje mi je vodja izmene mejne milice povedal, da je imel tiste dni nalog, da me aretirajo v primeru, da se  pojavim na meji. 

Iz tega razgovora sem veliko razumel. Menjal sem službo, se z družino februarja 1980 preselil v Ljubljano in se pridružil skupini mladih inženirjev, ki so zatrjevali, da znajo narediti računalnik. Tako se je iz te skupine razvil visoko tehnološki sistem Iskra Delta. Omejil sem komunikacijo z mednarodno povezanimi neobremenjenimi intelektualci, da jim kot “najnevarnejši potencialni aspirant političnega liderstva na  Štajerskem” ne delam nepotrebnih težav. 

Kot namestnik glavnega direktorja Iskra Delta sem vsa leta predaval na Višji pravni šoli v dopolnilnem delovnem času en dan na teden in tako vzdrževal dobre odnose s sodelavci. Dobre odnose sem vzdrževal tudi z vsemi vodilnimi na univerzi, zlasti z rektorjem prof. Dalijem Đonlagićem in prof. Lojzetom Križmanom, ko se je univerza opremljala z računalniki v težkih gospodarskih pogojih.   

Leta 1987 mi je sodelavec v Iskra Delti dal vedeti, da je moja funkcija postala tako zelo pomembna, da je na »mojem delovnem mestu lahko samo nekdo, ki je vsaj član CKZKS«. Povedal sem, da razumem in takoj sklenil, da  zapustim Iskra Delto in sem se vrnil na Višjo pravno šolo UM. 

Kot prodekan Višje pravne šole sem nadaljeval na pripravah na Visoko pravno šolo, zlasti pa na obnovi stavbe na Mladinski, ki jo je zajel močan požar. Ko sem prosil predsednika izvršnega sveta Čuka za pomoč, mi je odgovoril, da: «drugi praznujejo visoke jubileje, ti pa bi rad imel novo stavbo.« Šola se je obnovila in nadaljevali smo s programom prehoda v Visoko pravno šolo. 

V spremenjenih okoliščinah leta 1990 sem sprejel izziv, kandidiral za poslanca v Skupščino RS na prvih večstrankarskih volitvah. Bil sem izvoljen za predsednika Družbeno političnega zbora in dal na dnevni red na eni prvih sej Zakon o visoki pravni šoli, ki je bil sprejet kljub nasprotovanju posameznikov. Po drugi izvoliti za poslanca DPZ sem se leta 2003 odpovedal mandatu poslanca in se vrnil na Visoko pravno šolo v Maribor. Leto za tem sem bil izvoljen za rektorja UM, kar sem opravljal naslednje tri nepolne mandate ter se posvečal predvsem delu na razvoju univerze v popolno univerzo s temeljnimi akademskimi disciplinami in fakultetami, kot so pravo, filozofija, naravoslovje, filozofija, medicina, teologija in umetnost. 

In tu se začne nova zgodba.

Dr. Ludvik Toplak, zaslužni profesor Univerze v Mariboru, je študiral je na Višji pravni šoli v Mariboru in se na isti ustanovi leta 1973 vključil v pedagoški proces kot predavatelj. Že naslednje leto je magistriral na New York University in leta 1980 doktoriral iz primerjalnega gospodarskega prava. Aktiven je bil v času slovenske osamosvojitve in leta 1990 prevzel vodenje Družbenopolitičnega zbora Republike Slovenije. Kot rektor je med letoma 1993 in 2002 vodil Univerzo v Mariboru, nato pa bil imenovan za veleposlanika RS pri Svetem sedežu. Je ustanovitelj visokošolskega zavoda Alma mater Europaea – Evropski center Maribor  (ECM) z oddelki za socialno gerontologijo, zdravstveno nego, fizioterapijo, zdravstvenimi vedami, uporabno umetno inteligenco, managementom, arhivistiko in dokumentologijo, humanističnimi študijami ter ekomediacijo in trajnostni razvoj. 

Na predlog Ministrstva za finance je Vlada  sprejela predlog zakona z novo vsebino, s tem da je strokovna služba Vlade brez njenega vedenja sprejetemu vladnemu predlogu samovoljno pripisala določbo o prenosu ex lege obveznosti izbrisanih družb na družbenike oziroma delničarje. Tako dopolnjen predlog zakona je bil posredovan državnemu zboru v nujni postopek. Nihče od poslancev ni opazil podtaknjenega teksta v četrtem in petem odstavku sedemindvajsetega člena zakona o finančnem poslovanju podjetij. Takšen prenos obveznosti je v nasprotju s temeljnimi načeli korporacijskega prava.

Omenjena groba napaka samovoljno podtaknjenih dveh omenjenih določb v predlog zakona je bila ugotovljena šele po 25 letih prizadevanj, ko je prof. dr. Šime Ivanjko napisal dokumentarno strokovno monografijo „Zakaj ste nas kaznovali?: prisilni izbrisi pravnih oseb“ (Maribor : Kulturni center, 2021).

Štirje poskusi odpravljaja škodnih posledic

V celotnem 25-letnem obdobju je Pravna fakulteta s posredovanjem profesorja Šimeta Ivanjka sodelovala pri štirih poskusih zakonske odprave škodljivih posledic omenjene samovoljne dopolnitve predloga zakona s strani nepooblaščenih oseb strokovne službe Vlade. Vsi poskusi so bili neuspešni, ker ni bilo  politične volje. Oblast se očitno ne želi soočiti z eno največjih napak slovenskega zakonodajalca oziroma z zlorabo, ki jo je zagrešila ena sama ali zgolj nekaj oseb, ki so  izkoristile svoj položaj in povezanost pravne stroke s političnimi interesi določenih struktur.

Pred dnevi je izšla druga, dopolnjena izdaja omenjene monografije istega avtorja, in sicer  v angleškem jeziku: „Why Have You Punished Us?: court confiscation of private property“ (Maribor: Kulturni center, 2025). Druga izdaja monografije po 25 letih razkriva doslej strogo varovano omenjeno zlorabo.

Iskanje pomoči pri pristojnih organih EU

Monografija v angleščini podrobneje obravnava tudi vprašanje, kako je v pravni državi sploh mogoče, da je zakonodajalec s sprejetjem Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR) priznal odgovornost za povzročeno škodo več deset tisočem oškodovancev in se obvezal plačati odškodnine v višini 60 odstotkov nastale škode, vendar v treh letih veljavnosti zakona ni bil pozitivno rešen niti en odškodninski zahtevek. Tudi osnutek ZOKIPOSR je delo prof. Ivanjka, s tem da je skupina poslancev z amandmajem določila pogoje, ki jih v treh letih nihče od več deset tisoč prizadetih ni uspel izpolniti. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je ZOKIPOSR nerazumen zaradi amandmajev, ki so v zakon vnesli pogoje, zaradi katerih zakona ni mogoče izpolniti. Zakon z vidika ciljev, ki naj bi jih uresničil s plačilom odškodnine, pa ni v neskladju z ustavo. Kljub temu da je pripravljena novela zakona, nobeno ministrstvo ne želi vložiti predloga v zakonodajni postopek za odpravo nesmislenih amndmajev. 

V preteklih 25 letih so se oškodovanci obrnili na vse pristojne institucije, podali številne pobude ter sodelovali v sodnih in zakonodajnih postopkih, vendar učinkovite rešitve še vedno ni. Dolgotrajni spor, ki ga je povzročilo opisano koruptivno dejanje, ne opozarja le na sistemske pomanjkljivosti, temveč tudi na neodzivnost odgovornih, ki zavlačujejo proces odprave storjenih krivic. Ustavno sodišče je presojalo ustavno skladnost zakona in ugotovilo, da zakon ni v neskladju z Ustavo, bilo pa je mnenja, da je nerazumljiv in neizvedljiv. 

Ogrožanje načela pravne države in vladavine prava 

Ob tem prizadeti opozarjajo, da vsako nadaljnje zavlačevanje pomeni poglabljanje neenakosti in trpljenja prizadetih. Zahtevajo takojšnje ukrepanje pristojnih organov, da se odpravi krivica in omogoči dostojanstveno življenje vsem, ki jih je prizadel zakon iz leta 1999. Pozivamo vse deležnike, medije in širšo javnost, da se pridružijo našim prizadevanjem in podprejo rešitve, ki bodo temeljile na pravičnosti in spoštovanju človekovih pravic.

Prav tako pozivamo pristojne državne institucije in širšo javnost, naj zahtevajo odgovornost in rešitve za nastalo situacijo. Institucije, odgovorne za nadzor nad izvajanjem zakonodaje, naj ukrepajo odločno ter zagotovijo, da se škodljive posledice sporne določbe odpravijo in da se podobni primeri v prihodnje ne ponovijo. Širša javnost naj bo pozorna na to problematiko ter od odgovornih glasno zahteva ustrezna pojasnila in konkretne ukrepe, ki bodo zaščitili prizadeto skupino in povrnili zaupanje v pravičnost zakonodajnega procesa. Negativne posledice omenjene določbe so resnične in trajajoče, zato je skrajni čas za odgovorno ravnanje. Izmikanje pred odgovornostjo ne more izbrisati nastale škode. Le s prevzemom odgovornosti in s skupnimi prizadevanji za učinkovite rešitve lahko omilimo nastalo škodo ter preprečimo, da bi se takšne napake v zakonodajnem postopku ponovile. Pred nedavnim  je CINIP (Civilna inicijativa-zavod za zaščito podjetništva) poslala okoli 120 izvodov monografije pritožbenim organom EU, medijem, političnim osebam in zainteresiranim institucijam. Prizadeti oškodovanci želijo končno  doseči dialog s pristojnimi institucijami, ker jim je dovolj 25 let molka in indiferentnosti oblastnih organov do največje pravne napake zakonodajalca, ki je oškodovala slovenske prebivalce za več kot 100 milijonov evrov.

Dne 13. 3. 2025 je Združenje Slovenska akademija pravnih znanosti, ki združuje 50 doktorjev pravnih znanosti (sedež Akademije je na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru) obravnavala omenjeno pravno problematiko in ugotovila, da se s takim ravnanjem ogrožata pravna država in zaupanje v pravne institucije. Javnosti bo naslovila izjavo o nujni odpravi posledic koruptivne zlorabe zaradi katere so deset tisoči izgubili svoje osebno premoženje na način, ki ga ne pozna nobena država.

Dr. Šime Ivanjko je zaslužni profesor Univerze v Mariboru in redni član Akademije pravnih znanosti Hrvaške. Specializiran je za področje gospodarskega prava. Še vedno je vključen v študijske procese na več pravnih fakultetah, opravlja pa tudi poslanstvo častnega konzula Republike Hrvaške v Mariboru. Od leta 2024 je vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru.

Izdeloval je tudi takrat zelo iskane štafetne palice, ki so se uporabljale v mesecu maju, ko so po celi Jugoslaviji pozdravljali in čestitali Titu ob njegovem rojstnem dnevu, določenem na dan 25. maja. Brat se je rad pohvalil, da je ob koncu petdesetih let preteklega stoletja s štafetnimi palicami dobro zaslužil, zraven pa še užival, saj je bil navdušen izdelovalec lesenih predmetov. Željko in njegova družina ter moja mlajša sestra Marija, ki se je v Marlesu zaposlila že pri sedemnajstih letih, so mi veliko pomagali pri mojih mariborskih začetkih. S sestra sva stanovala v skupni sobici v bratovi mali hiški na Studencih.

Posebej mi je ostalo v spominu, kako sem poskušal najti najemniško sobico v Mariboru; takrat sem se  srečal s prvimi mariborskimi študenti. Prve višje šole v Mariboru so začele z vpisovanjem študentov leta 1960, ko v mestu še ni bilo študentskih stanovanjskih objektov. Študentje in študentke so iskali sobe preko oglasov v časopisu Večer in tudi sam sem jim skušal slediti. Že leta 1962 se je veliko govorilo o gradnji prvega študentskega doma, ki pa je bil dokončan šele po moji diplomi leta 1964. Pri iskanju sobice sem se pogosto predstavljal kot študent, čeprav še nisem bil vpisan na višjo pravno šolo in sem bil od aprila zaposlen na zavarovalnici Maribor kot kurir. Prepričan sem bil, da bom kot študent lažje dobil sobo kot delavec, predvsem pa kot »južni brat«. Cene so bile zelo visoke. Spomnim se, da sem imel plače 6000 dinarjev, najemnina pa je znesla  5000 ali celo več dinarjev. Za sobe s posebnim vhodom je bilo treba plačati več kot 10.000 dinarjev. Govorilo se je, da so študenti za skromno sobico plačevali pogosto ceno v višini najemnine  za celotno stanovanje.  

Časopisni oglasi so ponujali stanovanja predvsem študentom, le izjemoma delavcem. Zdelo mi se je, da je bilo takrat v Mariboru »nobl« biti študent, kljub temu pa so se mnoge gospodinje bale oddajati sobe študentom. Običajno je bilo v sobah več stanovalcev hkrati, oglasi pa so pogosto poudarjali, da bi sobe najraje oddali študentom z dežele. Najemnino se je plačevalo vsaj za eno leto vnaprej. Ponudbe so na upravi časopisa zbirali pod šifro »Drugi dom«. Spomnim se,  da sem v Svetozarevski ulici skupaj z drugimi študenti in študentkami čakal v vrsti večkrat tudi po eno uro na izid časopisa; takrat je izhajal v popoldanskem času. Čakanje je bilo zame, ki sem takrat štel dvaindvajset let, zelo zanimivo, saj sem veliko izvedel o študentskem življenju. Brž ko je bila v bralni omarici razgrnjena najnovejša številka Večera (za vse, ki nismo imeli denarja za nakup časopisa, je bila omarica običajno mesto za branje novic), so si študentje zapisali naslove in pohiteli k ponudnikom. Vedno  sem bil med zadnjimi,  ker nisem poznal mariborskih ulic. Tako sem v praksi spoznal, kaj pomenita ponudba in povpraševanje; šele pozneje sem se poglobil v teoretično razmišljanje o tem načelu. Čeprav sem bil poleti 1962 že zaposlen, torej delavec, sem se čutil bolj študenta kot delavca. Zdelo mi se, je  da smo bili takrat vsi mladi v mestu študentje, saj ni bilo razlik med rednimi in izrednimi študenti, katerih število  je prevladovalo.  

Poseben problem za študente je bila prehrana. Stanje se je izboljšalo, ko je bila leta 1962 zgrajena samopostrežna  restavracija Center. Govorilo se, da so pogosto študenti s svojo najemnino za skromno sobico plačevali v višini  najemnine  za celotno stanovanje.  V spominu mi je ostalo, da so  študentje lažje dobili skromne sobice s svojimi sotrpini kot pa študentke in da je v zvezi z gradnjo študentskih domov  bilo veliko razprav kako bodo lahko študenti študentki stanovali v isti stavbi.  Bili smo navdušeni nad napovedjo da bi naj do leta 1970 v Mariboru zagotovili postelje za okrog 1000 študentov. Ne vem, ali se je to res zgodilo. 

In še nekaj bi rad povedal. S prihodom  prvih študentov v Maribor se je življenje v mestu »prebudilo«  iz sivega, utrujenega delavskega, lahko bi rekel otožnega mesta brez posebne identitete. Nekdaj so bili študentje v mestu preprosto prepoznavno prisotni, kar pa danes pogrešam. Občutek imam, da jih sploh ni, pa tudi mesto, tako se mi zdi, do študentov ni pozorno in še manj je nanje ponosno… Kot da smo v mestu izgubili občutek, da so med nami tudi študentje in študentke. Bojim se celo, da so za mestne oblasti nekakšen nebodigatreba…  Upam, da se motim in da so se mi takšni občutki porodili, ker pogrešam že minulo mladostno študentsko živahnost in ker mi je vsiljena sedanja starostna odtujenost…

Dr. Šime Ivanjko je zaslužni profesor Univerze v Mariboru in redni član Akademije pravnih znanosti Hrvaške. Specializiran je za področje gospodarskega prava. Še vedno je vključen v študijske procese na več pravnih fakultetah, opravlja pa tudi poslanstvo častnega konzula Republike Hrvaške v Mariboru. Od leta 2024 je vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru.

Na svetu šole sem predlagal, da banki ponudimo lastne menice, ki bi jih podpisali profesorji do višine dveh ali treh  letnih plač. V razmerju do kredita bi skupni menični znesek verjetno predstavljal kakih 15 % meničnega zavarovanja. Profesorji smo se strinjali, predlog pa sem moral pojasniti vodstvu banke. Seveda sem ga poskušal utemeljiti z našo veliko željo, da obnovimo stavbo. Ideja, da profesorji s svojimi menicami zavarujejo kredit, je bila presenečenje in verjetno se je kaj takega v Sloveniji zgodilo prvič. Celotna razprava je izzvenela v stališče, da bi bilo za mariborsko banko neprimerno od profesorjev sprejeti menice za kredit, namenjen obnovi stavbe, češ da je tudi banka dolžna pomagati pri razvoju mariborske univerze. Kredit smo dobili brez menic in brez kakršnegakoli zavarovanja; spomnim se, da smo ga tudi pošteno vrnili.

To so bili časi, ko smo profesorji z navdušenjem živeli za našo mariborsko univerzo in bili pripravljeni zanjo žrtvovati tudi osebno premoženje. Pri tem nas je vse zaposlene na univerzi še kako spodbujalo dejstvo, da tudi Maribor in mariborsko gospodarstvo živita z univerzo, kar se je med drugim izkazalo pri vprašanju, kako obnoviti stavbo današnje Pravne fakultete.

Bili  smo ponosni tudi na NAŠO banko, ker nam je zaupala, da bomo vrnili kredit. Pred nekaj leti, ko ta banka ni bila več NAŠA BANKA, mi je njena uprava zavrnila prošnjo za kredit za 3.000 evrov, ker so ugotovili, da ji dolgujem dva eura. Ker sem o tem pisal na družbenem omrežju, sem prejel od uprave prijazno opravičilo. Tudi to je nekaj !!

Res bi me zanimalo, kako  bi ta banka, ki je danes še manj NAŠA, obravnavala predlog, da profesorji za kredit, namenjen obnovi fakultete, ponudijo lastne menice…

*Zaslužni profesor Univerze v Mariboru in redni član Akademije pravnih znanosti Hrvaške dr. Šime Ivanjko je specializiran za področje gospodarskega prava. Še vedno je vključen v študijske procese na več pravnih fakultetah, opravlja pa tudi poslanstvo častnega konzula Republike Hrvaške v Mariboru. Od leta 2024 je vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru.

Vselej so me zanimali kritični pogledi na družbena dogajanja, zato sem po Srednji tehniški šoli želel študirati na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) v Ljubljani, ki pa je tisto leto razpisala sprejemne izpite za vse, ki niso prihajali z gimnazij. Z veliko luknjo v znanju, ki se ga sicer pridobi v štiriletnem gimnazijskem šolanju, sem (odkrito rečeno, povsem upravičeno) padel na sprejemnem izpitu iz sociologije, mislim, da pri prof. Jerovšku. Tako sem se potem leta 1972 vpisal na VEKŠ in dobil sobo v študentskem domu na Tyrševi, središču takratnega študentskega življenja in aktivizma. Tukaj je imela sedež tako mariborska Skupnost študentov kot tudi KUD Študent, Študentski servis in študentski časopis Katedra. Kot dovolj dober kitarist, da sem bil zaželen na številnih zabavah v domu, sem začel na polno uživati študentsko svobodo, še zlasti ker mi študij ni povzročal nobenih težav in mi je ostajalo obilo časa. Pričel sem peti v moškem pevskem zboru KUD študent pod vodstvom Staneta Jurgeca, igrati kitaro pri folklorni skupini in pričel sodelovati s Katedro, najprej z nekaj prispevki, na začetku drugega letnika pa tudi kot član uredniškega odbora. V tretjem letniku študija  sem ob odgovornem uredniku Davorinu Kračunu prevzel vlogo v. d. glavnega urednika, zatem pa sva dobro leto in pol Katedro vodila Dušan Pišek kot glavni in jaz kot odgovorni urednik.

Slovenski študenti smo bili takrat organizirani v Skupnost študentov, ki je izdajala Katedro v Mariboru in Tribuno v Ljubljani. Organizacija je bila relativno samostojna, s polletno izmenjavo predsednikov iz Ljubljane oziroma Maribora. Žal pa je bila tudi dokaj neučinkovita in tudi zaradi tega pod stalno kritiko ne le študentov, ampak tudi politične oblasti, ki jo je motila ta samostojnost in so ji pritaknili elitizem, odmaknjenost od stvarnosti, nerazumevanje študentskih problemov ipd. Leta 1974 se je Skupnost študentov tudi »samoukinila« in se zlila v novoustanovljeno Zvezo socialistične mladine Slovenije, ki pa je bila izrazito politična organizacija in vsaj spočetka tudi brez posebnega vpliva med študenti.

Ob reorganizaciji študentskega predstavništva je bilo v tem obdobju tudi dosti razprav o materialnem položaju študentov, tudi zato, ker je bil v študentski populaciji velik delež študentov iz severovzhodne Slovenije, ki je bila tedaj izstopajoče manj razvita. Zelo intenzivne so bile tudi priprave za oblikovanje univerze v Mariboru, ki jih je vodila skupina okrog prof. dr. Vladimirja Bračiča, tedanjega predstojnika Združenja visokošolskih zavodov. V tem je s svojimi zapisi o reformi visokošolskega izobraževanja aktivno sodelovala tudi Katedra, kjer izstopajo zlasti številni poglobljeni prispevki Francija Pivca. V Katedri iz tistega obdobja najdemo dosti preizpraševanja o položaju in vlogi študentov v izobraževalnem in raziskovalnem procesu, tudi v sklopu tedanjih razprav o ustavnih spremembah. Nastajal je tudi nov zakon o visokem šolstvu, kjer je bilo treba na novo določiti položaj študentov pri upravljanju visokošolskih zavodov. V teh razpravah se je uveljavilo načelo, da za visokošolske organizacije veljajo isti principi upravljanja kot za delovne organizacije. Vse to je pripomoglo k artikulaciji osrednjega vprašanja, kakšna naj bo vloga študentov v odločitvenem procesu na novi mariborski univerzi.

Ustavne spremembe leta 1974 študentu sicer niso dale statusa delavca (kar je bila naša utopična želja), dale pa so mu status upravljalca. Kot najvišji samoupravni organ na šoli je bil opredeljen svet šole, ki ga sestavljajo delegacije delavcev v visokem šolstvu, študentov in uporabnikov. V uvodniku Katedre sem takrat (mladostno aktivistično) zapisal: Rokavica nam je vržena, pogoje imamo, trenutek je pravi in od nas samih je odvisno, če ga bomo znali izkoristiti. (Katedra, letnik 15, št. 2,  25. 11. 1974)

Nekateri profesorji so takrat izražali dvome, da bi bili študenti sposobni sodelovati v upravljavskih procesih na fakultetah – da so nezreli, da nimajo izkušenj, da so neresni, da to posega v pravice profesorjev, da jim študenti pač ne bodo gledali pod prste, so bile pripombe, ki smo jih večkrat slišali. Prof. Bračič, ki je bil naklonjen ideji o večjem angažmaju študentov, je te pomisleke ostro zavrnil: Danes še obstoja nek strah delavcev predvsem pa učiteljev, da jim bo nekaj odvzeto. Kaj bi naj jim bilo odvzeto? Tisto, kar so si po neki logiki iz daljne dobe do sedaj zadržali? Nobena samoupravna pravica jim ne more biti odvzeta, ker jim je ne more nihče odvzeti, ne študenti in ne zunanji sodelavci. Tisti učitelj, ki ima pošten odnos do študentov, ki dela kvalitetno, se nima ničesar bati. Kajti večina študentov je toliko poštena, da mu bo dala prav. Samo zakrknjeni nezaupljivci govorijo o tem, da študentska populacija ni zrela. (Katedra, letnik 16, št.   17. 2. 1975).

Takšno stališče vrhovnega akademskega vodje je tudi nam, študentskim aktivistom, dalo spodbudo, da smo še naprej vztrajali pri uveljavljanju večje vloge študentov v upravljavskem procesu na univerzi in njenih zavodih. Nekateri smo bili tudi prepričani, da ni dovolj študentsko voljo uveljavljati samo skozi delegacije na svetu šole, ampak bi morali biti študenti prisotni tudi neposredno na samem vrhu procesa, enakopravno ob profesorjih, ki vodijo fakulteto in univerzo. V diskusijah ob oblikovanju Samoupravnega sporazuma o združitvi v Univerzo v Mariboru smo vneto zastopali stališče, da je treba na fakultetah vzpostaviti funkcijo prodekanov – študentov in da naj bo eden izmed prorektorjev iz študentskih vrst. Ob podpori bodočega rektorja in posameznikov na univerzi se je to tudi uresničilo in 25. člen Sporazuma o združitvi v univerzo v Maribor je določil, da ima univerza dva prorektorja, eden od njiju mora biti iz vrst študentov. O uveljavitvi morebitnega statusa študenta prodekana so odločali statuti posameznih fakultet. Nekatere fakultete so to idejo sprejele takoj, na drugih je ta proces trajal nekoliko dlje.

Zdelo se mi je, da smo s svojim delovanjem dosegli naše cilje in v nadaljevanju nismo več želeli sodelovati v procesih uveljavljanja vloge študentskega prorektorja, tudi zato, ker smo na nek način zaključevali s svojim aktivizmom. Nova organiziranost študentske populacije v okviru Zveze socialistične mladine nam ni bila najbolj po duši, nekaj bližnjih sodelavcev je doštudiralo ali odšlo iz Maribora, nekateri smo se odločili, da nam je dovolj aktivizma in smo hoteli početi še kaj drugega. Z novimi ljudmi, ki so prihajali v KUD študent, ZSMS, Katedro… je bilo vse preveč začetniških razprav, preveč dežavuja, da bi še bilo zabavno. Pred poletjem 1975 nas je nekaj najbolj aktivnih prijateljev posedalo pri Braniku na pijači in razpravljalo o tem, kaj bomo počeli v prihodnje. Moj sourednik na Katedri Drago Pišek je že postal direktor Študentskega servisa, Slavko Cimerman je vodil DE Dom in ga je zanimalo vodenje avtošole, sam sem želel poleti, pred naslednjim študijskim letom, ponovno na avtoštop po Evropi in predati urednikovanje  Katedre  nekomu iz uredništva, Marjan Vešnar se je zdel dobra rešitev. Po nekaj pijačah je nekdo postavil vprašanje, kdo mislimo, da bi bil dober kandidat za študentskega prorektorja. Omizje je bilo prepričano, da bi glede na moje pisanje v Katedri in zavzemanje za uveljavitev te funkcije, moral kandidirati jaz. Vendar sam nisem imel želje po tem, saj je bil moj cilj, da si za 2. stopnjo pridobim štipendijo dobrega podjetja, študij čimprej zaključim in se potem zaposlim v tem podjetju. Poleg tega se mi je zdelo, da sem v študentski organizaciji deloval dovolj dolgo in intenzivno in bi se morali bolj angažirati še kakšni drugi študenti.

Konec julija me je zgodaj zjutraj s klicanjem pod oknom študentskega doma vrgel iz postelje tedanji predsednik mariborske VK ZSMS Štefan Flisar in presenetil z nekoliko nenavadnim vprašanjem: »Imaš potni list?« Ko sem pritrdil, so sledila vprašanja: »Imaš 4 tedne časa? Bi šel na mednarodno delovno brigado v Tunizijo? Imaš denar za avionsko karto? Vse ostalo je plačano. Če si za, se idi cepit, čez pet dni je odhod.« Iskali so še enega udeleženca iz študentskih vrst, ki ga je bilo konec julija precej težko najti. V Tuniziji, na otoku Djerba, smo gradili nekakšne nasipe, da zimski vetrovi ne bi nosili peska v oazo in se zares nismo pretegnili z delom. Stanovali smo v kampu, ki je bil sicer ob morju, ampak dobesedno sredi ničesar (prvo naselje z nekaj hišami je bilo dobre tri ure hoda stran). Ob osmih, devetih zjutraj nas je v kampu pobral avtobus in odpeljal na delovišče, najkasneje ob dvanajstih pa je postalo prevroče za kakršnokoli delo in so nas odpeljali nazaj v kamp, včasih smo zaradi vročine ostali ves dan v kampu. Zakaj to omenjam? Zato, ker mi je bilo takrat prvič po srednji šoli zares zelo dolgčas in sem vse bolj razmišljal, da mi jeseni zgolj študij ne bo zadoščal in da bo treba poleg njega početi še tudi kaj drugega. Študentsko prorektorovanje se je zdelo dovolj velik izziv, da sem ob povratku v Maribor dal privolitev v kandidaturo in v procesih na fakultetah tudi dobil podporo za to.

Ko je bil jeseni podpisan sporazum o združitvi v univerzo je bil z vsake fakultete sopodpisnik tudi študent, s čimer je bilo dano simbolno priznanje večji vlogi študentov na novi univerzi. Ta je bila potrjena tudi na seji Sveta univerze, ki je 27. 2. 1976 sprejel sklep, da se za rektorja Univerze v Mariboru izvoli profesorja dr. Vladimira Bračiča  ter da ima univerza dva prorektorja, ki prof. dr. Rudija Crnkoviča iz vrst učiteljev in Miroslava Rebernika iz vrst študentov. Univerza v Mariboru je tako postala prva univerza v Jugoslaviji, ki je imela za prorektorja študenta.

Naj ob koncu tega spominskega zapisa izrazim spoštovanje in zahvalo prof. Bračiču in prof. Crnkoviču, ki sta bila vselej pripravljena odgovarjati na moja vprašanja, mi razložiti določene stvari ter pojasniti ozadje nekaterih odločitev, ki jih nisem razumel. Predvsem pa, da mi glede na mojo mladost in nezadostno izkušenost v akademskih zadevah in univerzitetnem delovanju nista nikoli dajala občutka manjvrednosti. Zaradi njiju in še nekaterih sodelavcev na univerzi štejem moje prorektorovanje za zelo dragoceno življenjsko izkušnjo.

*Zaslužni profesor Univerze v Mariboru dr. Miroslav Rebernik je specializiran za področje ekonomike podjetja in podjetništvo. Bil je predstojnik Inštituta in Katedre za podjetništvo in ekonomiko poslovanja na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Kot član in kot vodja je sodeloval v večjem številu mednarodnih organizacij in projektov s področja podjetništva.