Spominski zapisi

Na predlog Ministrstva za finance je Vlada  sprejela predlog zakona z novo vsebino, s tem da je strokovna služba Vlade brez njenega vedenja sprejetemu vladnemu predlogu samovoljno pripisala določbo o prenosu ex lege obveznosti izbrisanih družb na družbenike oziroma delničarje. Tako dopolnjen predlog zakona je bil posredovan državnemu zboru v nujni postopek. Nihče od poslancev ni opazil podtaknjenega teksta v četrtem in petem odstavku sedemindvajsetega člena zakona o finančnem poslovanju podjetij. Takšen prenos obveznosti je v nasprotju s temeljnimi načeli korporacijskega prava.

Omenjena groba napaka samovoljno podtaknjenih dveh omenjenih določb v predlog zakona je bila ugotovljena šele po 25 letih prizadevanj, ko je prof. dr. Šime Ivanjko napisal dokumentarno strokovno monografijo „Zakaj ste nas kaznovali?: prisilni izbrisi pravnih oseb“ (Maribor : Kulturni center, 2021).

Štirje poskusi odpravljaja škodnih posledic

V celotnem 25-letnem obdobju je Pravna fakulteta s posredovanjem profesorja Šimeta Ivanjka sodelovala pri štirih poskusih zakonske odprave škodljivih posledic omenjene samovoljne dopolnitve predloga zakona s strani nepooblaščenih oseb strokovne službe Vlade. Vsi poskusi so bili neuspešni, ker ni bilo  politične volje. Oblast se očitno ne želi soočiti z eno največjih napak slovenskega zakonodajalca oziroma z zlorabo, ki jo je zagrešila ena sama ali zgolj nekaj oseb, ki so  izkoristile svoj položaj in povezanost pravne stroke s političnimi interesi določenih struktur.

Pred dnevi je izšla druga, dopolnjena izdaja omenjene monografije istega avtorja, in sicer  v angleškem jeziku: „Why Have You Punished Us?: court confiscation of private property“ (Maribor: Kulturni center, 2025). Druga izdaja monografije po 25 letih razkriva doslej strogo varovano omenjeno zlorabo.

Iskanje pomoči pri pristojnih organih EU

Monografija v angleščini podrobneje obravnava tudi vprašanje, kako je v pravni državi sploh mogoče, da je zakonodajalec s sprejetjem Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR) priznal odgovornost za povzročeno škodo več deset tisočem oškodovancev in se obvezal plačati odškodnine v višini 60 odstotkov nastale škode, vendar v treh letih veljavnosti zakona ni bil pozitivno rešen niti en odškodninski zahtevek. Tudi osnutek ZOKIPOSR je delo prof. Ivanjka, s tem da je skupina poslancev z amandmajem določila pogoje, ki jih v treh letih nihče od več deset tisoč prizadetih ni uspel izpolniti. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je ZOKIPOSR nerazumen zaradi amandmajev, ki so v zakon vnesli pogoje, zaradi katerih zakona ni mogoče izpolniti. Zakon z vidika ciljev, ki naj bi jih uresničil s plačilom odškodnine, pa ni v neskladju z ustavo. Kljub temu da je pripravljena novela zakona, nobeno ministrstvo ne želi vložiti predloga v zakonodajni postopek za odpravo nesmislenih amndmajev. 

V preteklih 25 letih so se oškodovanci obrnili na vse pristojne institucije, podali številne pobude ter sodelovali v sodnih in zakonodajnih postopkih, vendar učinkovite rešitve še vedno ni. Dolgotrajni spor, ki ga je povzročilo opisano koruptivno dejanje, ne opozarja le na sistemske pomanjkljivosti, temveč tudi na neodzivnost odgovornih, ki zavlačujejo proces odprave storjenih krivic. Ustavno sodišče je presojalo ustavno skladnost zakona in ugotovilo, da zakon ni v neskladju z Ustavo, bilo pa je mnenja, da je nerazumljiv in neizvedljiv. 

Ogrožanje načela pravne države in vladavine prava 

Ob tem prizadeti opozarjajo, da vsako nadaljnje zavlačevanje pomeni poglabljanje neenakosti in trpljenja prizadetih. Zahtevajo takojšnje ukrepanje pristojnih organov, da se odpravi krivica in omogoči dostojanstveno življenje vsem, ki jih je prizadel zakon iz leta 1999. Pozivamo vse deležnike, medije in širšo javnost, da se pridružijo našim prizadevanjem in podprejo rešitve, ki bodo temeljile na pravičnosti in spoštovanju človekovih pravic.

Prav tako pozivamo pristojne državne institucije in širšo javnost, naj zahtevajo odgovornost in rešitve za nastalo situacijo. Institucije, odgovorne za nadzor nad izvajanjem zakonodaje, naj ukrepajo odločno ter zagotovijo, da se škodljive posledice sporne določbe odpravijo in da se podobni primeri v prihodnje ne ponovijo. Širša javnost naj bo pozorna na to problematiko ter od odgovornih glasno zahteva ustrezna pojasnila in konkretne ukrepe, ki bodo zaščitili prizadeto skupino in povrnili zaupanje v pravičnost zakonodajnega procesa. Negativne posledice omenjene določbe so resnične in trajajoče, zato je skrajni čas za odgovorno ravnanje. Izmikanje pred odgovornostjo ne more izbrisati nastale škode. Le s prevzemom odgovornosti in s skupnimi prizadevanji za učinkovite rešitve lahko omilimo nastalo škodo ter preprečimo, da bi se takšne napake v zakonodajnem postopku ponovile. Pred nedavnim  je CINIP (Civilna inicijativa-zavod za zaščito podjetništva) poslala okoli 120 izvodov monografije pritožbenim organom EU, medijem, političnim osebam in zainteresiranim institucijam. Prizadeti oškodovanci želijo končno  doseči dialog s pristojnimi institucijami, ker jim je dovolj 25 let molka in indiferentnosti oblastnih organov do največje pravne napake zakonodajalca, ki je oškodovala slovenske prebivalce za več kot 100 milijonov evrov.

Dne 13. 3. 2025 je Združenje Slovenska akademija pravnih znanosti, ki združuje 50 doktorjev pravnih znanosti (sedež Akademije je na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru) obravnavala omenjeno pravno problematiko in ugotovila, da se s takim ravnanjem ogrožata pravna država in zaupanje v pravne institucije. Javnosti bo naslovila izjavo o nujni odpravi posledic koruptivne zlorabe zaradi katere so deset tisoči izgubili svoje osebno premoženje na način, ki ga ne pozna nobena država.

Dr. Šime Ivanjko je zaslužni profesor Univerze v Mariboru in redni član Akademije pravnih znanosti Hrvaške. Specializiran je za področje gospodarskega prava. Še vedno je vključen v študijske procese na več pravnih fakultetah, opravlja pa tudi poslanstvo častnega konzula Republike Hrvaške v Mariboru. Od leta 2024 je vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru.

Izdeloval je tudi takrat zelo iskane štafetne palice, ki so se uporabljale v mesecu maju, ko so po celi Jugoslaviji pozdravljali in čestitali Titu ob njegovem rojstnem dnevu, določenem na dan 25. maja. Brat se je rad pohvalil, da je ob koncu petdesetih let preteklega stoletja s štafetnimi palicami dobro zaslužil, zraven pa še užival, saj je bil navdušen izdelovalec lesenih predmetov. Željko in njegova družina ter moja mlajša sestra Marija, ki se je v Marlesu zaposlila že pri sedemnajstih letih, so mi veliko pomagali pri mojih mariborskih začetkih. S sestra sva stanovala v skupni sobici v bratovi mali hiški na Studencih.

Posebej mi je ostalo v spominu, kako sem poskušal najti najemniško sobico v Mariboru; takrat sem se  srečal s prvimi mariborskimi študenti. Prve višje šole v Mariboru so začele z vpisovanjem študentov leta 1960, ko v mestu še ni bilo študentskih stanovanjskih objektov. Študentje in študentke so iskali sobe preko oglasov v časopisu Večer in tudi sam sem jim skušal slediti. Že leta 1962 se je veliko govorilo o gradnji prvega študentskega doma, ki pa je bil dokončan šele po moji diplomi leta 1964. Pri iskanju sobice sem se pogosto predstavljal kot študent, čeprav še nisem bil vpisan na višjo pravno šolo in sem bil od aprila zaposlen na zavarovalnici Maribor kot kurir. Prepričan sem bil, da bom kot študent lažje dobil sobo kot delavec, predvsem pa kot »južni brat«. Cene so bile zelo visoke. Spomnim se, da sem imel plače 6000 dinarjev, najemnina pa je znesla  5000 ali celo več dinarjev. Za sobe s posebnim vhodom je bilo treba plačati več kot 10.000 dinarjev. Govorilo se je, da so študenti za skromno sobico plačevali pogosto ceno v višini najemnine  za celotno stanovanje.  

Časopisni oglasi so ponujali stanovanja predvsem študentom, le izjemoma delavcem. Zdelo mi se je, da je bilo takrat v Mariboru »nobl« biti študent, kljub temu pa so se mnoge gospodinje bale oddajati sobe študentom. Običajno je bilo v sobah več stanovalcev hkrati, oglasi pa so pogosto poudarjali, da bi sobe najraje oddali študentom z dežele. Najemnino se je plačevalo vsaj za eno leto vnaprej. Ponudbe so na upravi časopisa zbirali pod šifro »Drugi dom«. Spomnim se,  da sem v Svetozarevski ulici skupaj z drugimi študenti in študentkami čakal v vrsti večkrat tudi po eno uro na izid časopisa; takrat je izhajal v popoldanskem času. Čakanje je bilo zame, ki sem takrat štel dvaindvajset let, zelo zanimivo, saj sem veliko izvedel o študentskem življenju. Brž ko je bila v bralni omarici razgrnjena najnovejša številka Večera (za vse, ki nismo imeli denarja za nakup časopisa, je bila omarica običajno mesto za branje novic), so si študentje zapisali naslove in pohiteli k ponudnikom. Vedno  sem bil med zadnjimi,  ker nisem poznal mariborskih ulic. Tako sem v praksi spoznal, kaj pomenita ponudba in povpraševanje; šele pozneje sem se poglobil v teoretično razmišljanje o tem načelu. Čeprav sem bil poleti 1962 že zaposlen, torej delavec, sem se čutil bolj študenta kot delavca. Zdelo mi se, je  da smo bili takrat vsi mladi v mestu študentje, saj ni bilo razlik med rednimi in izrednimi študenti, katerih število  je prevladovalo.  

Poseben problem za študente je bila prehrana. Stanje se je izboljšalo, ko je bila leta 1962 zgrajena samopostrežna  restavracija Center. Govorilo se, da so pogosto študenti s svojo najemnino za skromno sobico plačevali v višini  najemnine  za celotno stanovanje.  V spominu mi je ostalo, da so  študentje lažje dobili skromne sobice s svojimi sotrpini kot pa študentke in da je v zvezi z gradnjo študentskih domov  bilo veliko razprav kako bodo lahko študenti študentki stanovali v isti stavbi.  Bili smo navdušeni nad napovedjo da bi naj do leta 1970 v Mariboru zagotovili postelje za okrog 1000 študentov. Ne vem, ali se je to res zgodilo. 

In še nekaj bi rad povedal. S prihodom  prvih študentov v Maribor se je življenje v mestu »prebudilo«  iz sivega, utrujenega delavskega, lahko bi rekel otožnega mesta brez posebne identitete. Nekdaj so bili študentje v mestu preprosto prepoznavno prisotni, kar pa danes pogrešam. Občutek imam, da jih sploh ni, pa tudi mesto, tako se mi zdi, do študentov ni pozorno in še manj je nanje ponosno… Kot da smo v mestu izgubili občutek, da so med nami tudi študentje in študentke. Bojim se celo, da so za mestne oblasti nekakšen nebodigatreba…  Upam, da se motim in da so se mi takšni občutki porodili, ker pogrešam že minulo mladostno študentsko živahnost in ker mi je vsiljena sedanja starostna odtujenost…

Dr. Šime Ivanjko je zaslužni profesor Univerze v Mariboru in redni član Akademije pravnih znanosti Hrvaške. Specializiran je za področje gospodarskega prava. Še vedno je vključen v študijske procese na več pravnih fakultetah, opravlja pa tudi poslanstvo častnega konzula Republike Hrvaške v Mariboru. Od leta 2024 je vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru.

Na svetu šole sem predlagal, da banki ponudimo lastne menice, ki bi jih podpisali profesorji do višine dveh ali treh  letnih plač. V razmerju do kredita bi skupni menični znesek verjetno predstavljal kakih 15 % meničnega zavarovanja. Profesorji smo se strinjali, predlog pa sem moral pojasniti vodstvu banke. Seveda sem ga poskušal utemeljiti z našo veliko željo, da obnovimo stavbo. Ideja, da profesorji s svojimi menicami zavarujejo kredit, je bila presenečenje in verjetno se je kaj takega v Sloveniji zgodilo prvič. Celotna razprava je izzvenela v stališče, da bi bilo za mariborsko banko neprimerno od profesorjev sprejeti menice za kredit, namenjen obnovi stavbe, češ da je tudi banka dolžna pomagati pri razvoju mariborske univerze. Kredit smo dobili brez menic in brez kakršnegakoli zavarovanja; spomnim se, da smo ga tudi pošteno vrnili.

To so bili časi, ko smo profesorji z navdušenjem živeli za našo mariborsko univerzo in bili pripravljeni zanjo žrtvovati tudi osebno premoženje. Pri tem nas je vse zaposlene na univerzi še kako spodbujalo dejstvo, da tudi Maribor in mariborsko gospodarstvo živita z univerzo, kar se je med drugim izkazalo pri vprašanju, kako obnoviti stavbo današnje Pravne fakultete.

Bili  smo ponosni tudi na NAŠO banko, ker nam je zaupala, da bomo vrnili kredit. Pred nekaj leti, ko ta banka ni bila več NAŠA BANKA, mi je njena uprava zavrnila prošnjo za kredit za 3.000 evrov, ker so ugotovili, da ji dolgujem dva eura. Ker sem o tem pisal na družbenem omrežju, sem prejel od uprave prijazno opravičilo. Tudi to je nekaj !!

Res bi me zanimalo, kako  bi ta banka, ki je danes še manj NAŠA, obravnavala predlog, da profesorji za kredit, namenjen obnovi fakultete, ponudijo lastne menice…

*Zaslužni profesor Univerze v Mariboru in redni član Akademije pravnih znanosti Hrvaške dr. Šime Ivanjko je specializiran za področje gospodarskega prava. Še vedno je vključen v študijske procese na več pravnih fakultetah, opravlja pa tudi poslanstvo častnega konzula Republike Hrvaške v Mariboru. Od leta 2024 je vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru.