Na mariborski univerzi sem bil zaposlen od ustanovitve leta 1975 do upokojitve leta 2002. Moji spomini so lepi in ustvarjalni, pa tudi nekaj neprijetnih je.
Pedagoška akademija Maribor je leta 1972 ustanovila v Celju dislocirani oddelek za razredni pouk. Takrat sem bil republiški pedagoški svetovalec za slovenski jezik; hitro so me našli in me nagovorili za honorarno sodelovanje. Ko pa je bila leta 1975 ustanovljena Univerza v Mariboru, so me povabili v redno službo, ampak pod pogojem, da v nekaj letih pridobim znanstveni magisterij. Pogoj sem seveda brez pomislekov sprejel. Na mojo srečo je malo pred tem imel v Mariboru predavanje znani zagrebški metodik dr. Dragutin Rosandić, ki je ravno pripravljal seminarje za magistrski študij. Takoj me je povabil na študij v Zagreb. Tam sem magistriral in pozneje tudi doktoriral. V Celju sem kar hitro postal predstojnik oddelka za razredni pouk in ta oddelek uspešno vodil okrog deset let. Prostore smo imeli v bivšem učiteljišču, sedaj gimnaziji Celje Center. V drugem nadstropju sta bili dve učilnici, študentska soba, pisarna in dva kabineta. Pogoji za delo so bili odlični, problemi pa so bili s kadri. Večina učiteljskega kadra je prihajala iz centrale v Mariboru, nekaj pa nas je bilo iz Celja in Velenja. Najobsežnejši oddelek prvega letnika je štel 72 študentov.
Državna politika se je spremenila in dislocirane oddelke je bilo potrebno vključiti v centralo, torej v Maribor. Moje delo se je nadaljevalo v Mariboru na Pedagoški akademiji. Takrat je bila akademija razdeljena na dva »tozda« - predmetni pouk in razredni pouk. Nekaj let sem bil namestnik direktorja na tozdu razredni pouk. Priključila se nam je tudi predšolska vzgoja in tudi tam sem opravljal pedagoško delo. Pedagoška akademija je pridobila novo, razkošno, lahko bi rekli luksuzno stavbo na Koroški cesti. To je bilo za študente in učitelje veliko olajšanje in veliko veselje.
Strokovne literature za metodiko (sedaj didaktiko) materinščine je bilo v slovenščini zelo malo na razpolago, zato se je bilo potrebno ozirati po svetu. Da bi bila ta literatura dostopna študentom, sem prevedel in priredil Matićevo Metodiko govornega razvoja (za predšolsko vzgojo) in Rosandićevo Metodiko književne vzgoje in izobraževanja. Marsikaj pa sem še sam prispeval, da so imeli študenti dovolj osnovne literature za študij.
Komaj sem v Zagrebu doktoriral, že je akademija prerasla v fakulteto. Iz razrednega pouka so me prestavili na slavistiko. Tam pa sem začel z novimi projekti. Najprej sem pridobil honorarne sodelavce za druge slovanske jezike: hrvaščino in slovaščino, za češčino pa mi ni uspelo. Naslednji projekt se mi je zdel zelo pomemben – pripraviti osnove za podiplomski študij; najprej za magisterij, nato še za doktorat. Bila so nasprotovanja, npr. kaj bodo pa v Ljubljani rekli. Moral se dokazovati, da smo mi samostojna, neodvisna univerza in da lahko imamo svoje študijske programe. Pa mi je uspelo. Prva je doktorirala pri meni moja asistentka Simona Pulko.
Rektor dr. Ludvik Toplak me je pridobil, da sem organiziral in izvedel več mednarodnih srečanj o pomembnih ljudeh iz našega okolja: npr. o Leopoldu Volkmerju, Francu Simoniču, Matiji Murku, Francetu Kidriču. O vseh smo izdali tudi zbornike.
Delo na mariborski univerzi me je peljalo tudi v mednarodne vode. Svoje znanje sem delil drugim, od drugih pa sem pridobival vedno nova znanja. To je koristilo meni in fakulteti. Po prvem mednarodnem znanstvenem srečanju v Toulousu v Franciji sem bil skoraj vsako leto na mednarodnih srečanjih po Evropi. Moja fakulteta mi je omogočala sodelovanje v nekaj mednarodnih projektih. Več kot deset let sem bil aktiven član ATEE (Združenje za izobraževanje učiteljev v Evropi). Več let sem aktivno sodeloval v mednarodnem projektu Izobraževanje odraslih v Srednji Evropi. V poljskem mednarodnem projektu o izobraževanju in življenju manjšin sem tudi sodeloval več let. Moji strokovni in znanstven prispevki so objavljeni v revijah in zbornikih po vsej Evropi v desetih jezikih. Poznavanje mojega dela me je vodilo na posamezna predavanja po Evropi in kot gostujočega profesorja na univerzah na Dunaju in v Olomucu.
Seveda pa ni šlo vedno brez zapletov, nevoščljivosti in hudobije. Nisem iz pravega testa, nimam pravega imena, nisem iz pravega kraja, nisem pravega rodu. Pa naj jim bo – moja pot je šla vedno navzgor, vedno v dobro znanosti in v dobro študentom.
Največ nagajanj je bilo pri mojih nazivih. Ob povabilu na univerzo mi je bilo obljubljeno povišanje naziva iz predavatelja v višjega predavatelja. Pa besede niso držali. Ko sem doktoriral, je mentor dr. Rosandić predlagal imenovanje v naziv izredni profesor. Temu je pritrdila tudi komisija na fakulteti. Komisija na univerzi pa je odločila, da ne bo nobenega preskakovanja in izvoljen sem bil v docenta. Ko je šlo za izvolitev v izrednega profesorja, so nekateri ugotovili, da predavam metodiko jezika in književnosti in so zahtevali razširjeno komisijo, kar je izvolitev zavleklo za dve leti. Pa še en član komisije je pridirjal domov iz tujine, da je glasoval proti meni, ker nekaterih člankov v katalonščini, esperantu in madžarščini ni razumel. Saj sem mu potem dal zbornike, naj jih pregleda, pa jih v enem letu ni pogledal.
Ko so me povabili za gostujočega profesorja na Dunaj, sem dobil čestitke iz ministrstva in od rektorja, kolegi na fakulteti pa so bili proti, češ da bom uničil dunajsko slavistiko. Pa sem poklical na Dunaj, kaj naj storim, ali naj grem v pokoj. Odgovor je bil jasen: mi smo povabili Vas in drugega ne bomo vabili. So že vedeli, zakaj. Pa sem odšel v pokoj, potem pa za eno študijsko leto na Dunaj, nato pa še za en semester v Olomuc.
Moje delo na Univerzi Maribor se je izteklo, zelo sem ponosen nanj. Sedaj pa uživam v pokoju in še vsako leto naredim kakšno knjigo.
Živela Univerza Maribor!
*Izr. prof. Jože Lipnik je od leta 1975 do leta 2002 na Pedagoški akademiji, kasneje Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru predaval metodiko oziroma didaktiko slovenskega jezika in književnosti, kar je tudi vsebina njegovih strokovnih knjig in znanstvenih člankov. Kot gostujoči profesor je bil angažiran na univerzah na Dunaju in Olomucu. Na mednarodnih konferencah je sodeloval v okviru Evropskega združenja za izobraževanje učitelje (ATEE), bil pa je tudi član slovenske ministrske ekipe za CEEPUS in koordinator CEEPUS mreže SI-4. Za svoje pedagoško delo so ga odlikovale univerze v Mariboru, Olomucu in Pecsu ter Zveza pedagogov Poljske. Prof. Lipnik je tudi literat, piše za otroke in poezijo.