Uvodna opomba: od 1. marca 1960 do danes – septembra 2024, ko še vedno imam sobo in soavtorje na istem naslovu, se je ustanova mojega življenja spreminjala iz Višje komercialne šole (VKŠ) iz jeseni 1959 in Višje ekonomsko-komercialne šole (VEKŠ) v Visoko ekonomsko-komercialno šolo (VEKŠ) ter v Ekonomsko-poslovno fakulteto (EPF), ustanovno članico Združenja visokošolskih zavodov v Mariboru in Univerze v Mariboru, in fakulteto, uvrščeno med prvih pet odstotkov na svetu.
Po maturi na Klasični gimnaziji v Mariboru sem ubogal nasvet stricev, naj ne grem niti na umetnostno zgodovino niti na psihologijo niti na germanistiko, jeseni 1959 sem pač šel na ekonomijo. Potem se je izkazalo, da imam v Ljubljani težave s stanovanjem in delom, zato z denarjem, pa tudi Ivka (bodoča soproga za 64 skupnih let) je bila v Mariboru. Štirje smo se po prvem semestru prepisali na VKŠ s 1. marcem 1960. Franjo Vizjak in jaz sva profesorje prepričala, da bi bilo smiselno uvesti vaje. Tako sva postala demonstratorja. Za asistente je nastal prostor kasneje.
S 15. januarjem 1962 sem na VKŠ dobil službo referenta za izredni študij in izdajateljsko dejavnost. Ne le neformalno, kot sem bil večino gimnazijskih let, tudi formalno sem postal študent ob delu. Ko sem diplomiral iz zunanje trgovine na VKŠ, sem se zopet vpisal na ekonomijo v Ljubljani. Bili smo povsem prepuščeni sami sebi. Organiziral sem inštruiranje, v Mariboru smo se zanj združevali od Koroške do Prekmurja.
Toda moje oči niso vzdržale, zaprle so se in mesec dni sem se učil tako, da mi je Ivka posnela gradivo na magnetofon. K sreči me je VEKŠ štela za perspektiven kader in mi po slabih štirih letih dela v tajništvu dala za eno leto štipendijo, da sem utegnil diplomirati. Tudi to ni šlo brez zapletov, saj je moj mentor prof. Janez Stanovnik odšel delat v OZN; dolgo smo ga čakali, potem sem napisal in branil nalogo brez njega. K sreči sem bil tedaj pri vojakih v Kranju in sem dobil prost dan za diplomiranje.
Zakaj sem v naslovu tega zapisa omenil premog? Ko se je VEKŠ preselila iz gornjih dveh nadstropij nekdanje Klasične gimnazije, danes Pravne fakultete UM, v Razlagovo 14, maja 1962, se je stavba grela s premogom. Hišniku Žvegliču sem ga pomagal spraviti z ulice v klet. (Dokler je v njej bil prostor, smo tam igrali namizni tenis.) Ko sta zakonca Žveglič imela poleti dopust, sem Marijo nadomeščal v telefonski centrali. Zaupali so mi tudi težje naloge, bil sem vsa leta demonstrator za politično ekonomijo, nekaj časa tudi odgovorni urednik revije Naše gospodarstvo, glavni urednik je bil prof. dr. Tine Lah.
Ko sem jeseni 1968 odslužil JLA (z zapletom, a ne hudim, ko je Sovjetska zveza napadla Čehoslovaško, tik pred mojim datumom za odpust), sem postal asistent za politično ekonomijo pri prof. dr. Ostoju Durjavi. Vpisal sem se na magistrski študij iz gospodarskega razvoja na Ekonomski fakulteti Univerze v Beogradu. Seveda ni bilo izvedljivo, da bi bil tri dni na teden tam. Kasnejši tamkajšnji profesor Jure Bajec me je oskrboval z gradivom za študij. Razen predavanj je bilo za študente ob delu še slabše poskrbljeno – za izpit sem se prijavil januarja, opravljal sem ga julija in to na vlaku (štiri ure), ker je prof. dr. Kosta Mihajlović potoval v Ljubljano. Prof. dr. Radmila Stojanović (ki me je uvedla v teorijo sistemov) se je z menoj, ki sem se vso noč vozil z vlakom, pogovarjala dve uri, da mi pove, da me ne utegne vzeti na izpit in naj pridem naslednji teden. (Sem. Po izpitu je rekla, da je preverjala svoj občutek, da bi jaz zmogel postati profesor teorije sistemov. Hvala še danes.)
Poletje 1969 sem preživel (z Ivko in skoraj sedemletnim sinom Matjažem) v Haagu, NL, na mednarodni poletni šoli o industrializaciji. Zelo poln in koristen program, a naporen še bolj kot zame za njiju. Otrok se ni imel s kom igrati, oba sta seveda govorila samo slovensko. Tu in tam kako soboto smo šli v Amsterdam k mariborski družini Japelj, da sta se fanta družila.
Prof. dr. Marjanović me je pri izpitu tako 'vrtel', da sem se kasneje odločil doktorirati s tezo o entropiji v ekonomiji, a v Zagrebu. Do te možnosti me je pripeljal drug splet okoliščin na VEKŠ. Postala je štiriletna šola. Moj šef, Ostoj Durjava, bi moral prevzeti teorijo stroškov in cen, si je premislil, jaz pa sem se moral vključiti kot asistent prof. dr. Željka Majcna iz Zagreba. Odličen človek in strokovnjak, jaz pa sem študentom povedal, da se bomo učili skupaj. Ko sem magistriral, me je dr. Majcen povabil predavat na konferenco v Zadru. Z avtobusom sem se peljal v Zagreb in potem z njim in še dvema z avtom. Prof. dr. Janko Tintor je ob koncu te večurne vožnje rekel: 'Matjaž, prof. dr. Dobrenić bo pravi mentor za tvoj doktorat'. Tako je bilo, a profesor je zbolel; 11 mesecev po sklepu senata, da smem braniti svojo tezo, nisem dobil datuma, potem pa soboto ob 13. uri. Ujel sem mentorja po telefonu in izvedel, da sem iz referata dobil napačen datum, priti moram takoj naslednji dan zjutraj.
Nastal je nov zaplet, tokrat s prevozom. Stipe Kajzer je našel, ko je šel po avto, da gremo v Zagreb, svoj avto karamboliran. Enako je bilo z mojim. Durjavovega pa smo morali potisniti, da je vžgal, a je šlo. Ob eni od kasnejših poti na Ekonomsko fakulteto Univerze v Zagrebu sem imel podobno smolo s prevozom, a tudi tedaj s srečnim koncem: ko bi v Zidanem mostu moral prestopiti na drug vlak, nisem mogel odpreti vrat vagona. Sprevodnik in vlakovodja sta dosegla, da sta se ta vlak in mednarodni, na katerega sem moral prestopiti, v Hrastniku za minuto ustavila. Tako sem prispel pravočasno.
V študijskem letu 1970/71 je VEKŠ uvedla na pobudo prof. dr. Cirila Mikla predmet 'teorija sistemov' in me zadolžila zanj. Star sem bil 30 let, magisterij sem pridobil kasneje. To je bilo tedaj še tako redko, da sem tako kot drugi dobil počastitveno diplomo predstojnika Združenja. Ko sem tri leta kasneje tudi doktoriral, je niso več dajali. V to obdobje sodi tudi to, da sem sprejel vabilo in predaval o teoriji sistemov na magistrskem programu Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. Nehal sem čez 30 let. Kasneje sem nekaj let predaval tudi v Novi Gorici in nekaj malega v Kopru.
Objavljal sem (večinoma seveda s soavtorji) toliko, da sem pri 42 letih postal redni profesor (v komisiji so bili akademik, dva slovenska redna profesorja in en angleški).
Med drugim smo s študenti, organiziranimi v AIESEC, leta 1974 pripravili za tuje študente na poletni praksi v Sloveniji enotedensko poletno šolo o Jugoslaviji. Izvedli smo jo dvajsetkrat. Med drugim me je napravila za gostujočega profesorja na Kitajskem, v Mehiki in – po programu Fulbright – na dveh univerzah v ZDA. Z leti sem, a ne nujno o tej tematiki, zbral 15 semestrov na tujih univerzah in vsaj še kakšnih petdeset krajših gostovanj, če aktivnih udeležb na mednarodnih konferencah niti ne štejem.
Pomembna prelomnica je nastala, ko sem leta 1974 kot prvi na svetu objavil prvega od mnogo člankov o 'dialektični teoriji sistemov' (DTS), kmalu tudi mednarodno in leta 1979 knjigo o njej. Pobudo za knjigo je dal Razvojni center Celje na osnovi mojega svetovalnega sodelovanja.
Preden sem odšel za dva semestra v ZDA, sem na pobudo prof. dr. Božidarja Hribernika začel uporabljati DTS za pospeševanje množične invencijsko-inovacijske dejavnosti (MID). Ves izvedljivi čas v ZDA sem uporabil za proučevanje prakse MID ('suggestion system', 'submit your idea system'). Razvili smo USOMID. Po vrnitvi sem s tem nadaljeval tako intenzivno, da se je nabralo blizu 500 mojih svetovalnih sodelovanj s podjetji in drugimi organizacijami v več državah. Iz tega je nastala tudi konferenca o inovacijah PODIM, ki jo že veliko let odlično izvajajo mlajši, zdaj jih je bilo že precej preko 40. S prof. dr. Miroslavom Rebernikom (ki je eden od mojih 63 magistrov in 26 doktorjev, več let tudi moj predstojnik katedre) sva izvedla tudi 9 konferenc o teoriji sistemov STIQE (systems theory, innovation, quality, entrepreneurship, environment). Med drugim je nastala knjiga INOVATIVNO POSLOVANJE.
S temi temami se štiri leta nisem več utegnil ukvarjati, potem ko sem dobil na EPF vprašanje: »Tako dolgo se zavzemaš za demokracijo. Ali je demokratično, da imamo samo enega kandidata za dekana?« S tesno večino sem postal dekan, kar je tedaj pomenilo vlogo direktorja podjetja poleg vseh pedagoških in raziskovalnih nalog. To ni za mene, raje in bolje raziskujem kot ukazujem. V enem mesecu sem postal dekan z najkrajšim stažem. Rešil sem se tako, da sem sprejel vlogo prorektorja UM z nalogo uveljaviti, kar je odlično pripravil prof. dr. Peter Glavič, namreč mednarodno sodobna merila za habilitacijo. Danes štejejo njihovo dopolnjeno varianto za normalno. Rektor je bil prof. dr. Alojz Križman. Jaz ne bi bil dober rektor niti dober dekan.
Kolikor toliko dober sem bil predsednik Zveze inovatorjev Slovenije 15 let, predsednik Teniške zveze Jugoslavije eno leto, predsednik IFSR (mednarodne zveze za sistemsko raziskovanje, Dunaj v letih 2006-2010) in ustanovni predsednik IASCYS (mednarodne akademije znanosti za teorijo sistemov in kibernetiko, l. 2010; zdaj sem njen 'častni ustanovni predsednik'). Za njo ne skrbim več, aktiven tudi nisem kot član dveh drugih mednarodnih akademij znanosti – v Salzburgu in Parizu – po 20 letih članstva.
Zares aktiven sem kot predsednik raziskovanja o družbeni odgovornosti v okviru IRDO – Inštituta za razvoj družbene odgovornosti. Iz ukvarjanja s teorijo sistemov (kot teorijo o doseganju čim večje celovitosti na osnovi interdisciplinarnega ustvarjalnega sodelovanja) in s teorijo netehnološkega inoviranja, s katerima sem se leta 2001 upokojil kot zaslužni profesor, sem sklepal, da je družbena odgovornost (po ISO 26000) netehnološki inovacijski proces, ki uveljavlja sistemsko ravnanje, da bi človeštvo našlo pot iz krize, ki jo povzroča neoliberalizem. Tako me je Anita Hrast pritegnila, ko je pred 20 leti ustanovila IRDO, kot enega od kar nekaj ljudi. Izvedli smo 19 mednarodnih konferenc in izdali veliko knjig. Nedavnih deset smo s številnimi soavtorji posvetili razvijanju modela za INOVATIVNO TRAJNOSTNO DRUŽBENO ODGOVORNO DRUŽBO, delno v slovenščini, delno v angleščini. (O podobno bistvenih aktivnostih, ki jih izvaja IRDO, sam pa sodelujem le obrobno, tu ne bom pisal.) V tem obdobju mi je uspelo po treh desetletjih od doktorata iz teorije sistemov v ekonomiji pridobiti tudi doktorat iz teorije (netehnoloških) inovacij; prej nisem utegnil.
Končal bom s priznanji. V Mariboru, Sloveniji in Jugoslaviji ter na Univerzi v Mariboru sem (najbrž) dobil praktično vsa mogoča. Izmed mednarodnih – globalnih – pa bi omenil spominsko zlato medaljo Norberta Wienerja (op.: ustanovitelja kibernetike), ki jo zelo redko podeli WOSC, ena od najstarejših svetovnih organizacij za teorijo sistemov in kibernetiko: dobil sem jo l. 2019 kot dvanajsti v petdesetih letih. In najnovejše priznanje: ameriška organizacija ScholarGPS me je na osnovi zbranih podatkov o objavljanju in vplivu uvrstila v vrhnjega pol odstotka najbolj pomembnih znanstvenikov na svetu; o tem me je obvestila 1. 8. 2024. Tistim, ki so mi za to čestitali, pravim: vi ste pa odlični po drugih merilih. Svojim številnim soavtorjem se zahvaljujem za bistvene prispevke: eno k drugemu smo objavili blizu 2.500 tekstov v blizu 50 državah, Academia poroča o preko 3.300 mojih citatih, ResearchGate pa o preko 115.000 branjih naših tekstov na vseh celinah.
Upokojenec sem torej 23 let, ampak samo pravno in finančno. Delam. Naj ponovim objavljeno ugotovitev: 'Staranje je pešanje do opešanja. Ne smemo opešati v trudu zoper pešanje, da ne opešamo prehitro. Lenoba je naporna.' In: 'Starost se ne meri s številom let, ampak s stopnjo lenobe.'
P.S. Od leta 2015 obstaja moja avtobiografija ŽIVLJENJE JE UČITELJ; od figalam do družbene odgovornosti. Založnik: IRDO. (figalam je moja triletnikova beseda za letalsko bombardiranje Maribora med 2. svetovno vojno – Fliegeralarm).
*Matjaž Mulej, 1941, dvojni doktor, zaslužni profesor teorije sistemov in inovacij od 2001, avtor dialektične teorije sistemov in teorije inovativnega poslovanja, gostujoči profesor v tujini 15 semestrov, skoraj 2.500 (pretežno soavtorskih) objav v skoraj 50 državah. Član treh mednarodnih akademij znanosti. Uvrščen v prvega pol odstotka najpomembnejših znanstvenikov sveta. Zdaj razvija model 'inovativne trajnostne družbeno odgovorne družbe' kot pot iz sedanje neoliberalne krize.