Bila sem kar v zadregi, katere spomine na našo univerzo naj povlečem na plano. Ni jih malo. So predvsem lepi, prijetni. Na srečo se tistih manj lepih, turobnih malodane ne spomnim. Naj kar na začetku razkrijem, da sem v sedanje poslopje rektorata na Slomškovem trgu zahajala kot učenka osnovne šole vseh osem let. V zgradbi je v južnem krilu domovala še poslovalnica državne inštitucije Narodne banke, v kletnih prostorih pa modelarska šola, kamor so se zgrinjali tečajniki z vseh koncev nekdanje države. Kasneje je svoje prostore v prvem nadstropju pridobil tudi Klub mladih. Severno krilo nam je bilo učencem domače, poznali smo številne kotičke, od podstrešja, kjer so prhutali golobi, navzdol. Čez dan so golobi preplavljali park in ves Slomškov trg. Pod streho so na fasadi pod štukaturami vsako leto gnezdile lastovke. S svojimi preleti in gostolenjem so napovedovale vreme. V kleti so bili kupi črnega premoga, s katerimi so ogrevali visoke lončene peči. Nikoli nas ni zeblo. Učiteljice in učitelji, tedaj tovarišice in tovariši, so bili krasni. Izvzeti moram našo razredničarko od petega do osmega razreda, Bredo Gorjup, poročeno Kovačič. Pri priči nas je osvojila, mlada, prikupna, športna in pravična. Poučevala je geografijo in telesno vzgojo. Kljub navezanosti na šolo in sošolce smo vsi komaj čakali, da se napotimo dalje, odkrivat nove svetove. Kdo bi si mislil, da se bom v to poslopje še vračala. Rektorat je postala moja krovna inštitucija. Bila sem tako študentka na VEKŠ in kasneje na EPF, kjer pa sem se čez čas po letih dela v praksi zaposlila še kot pedagoginja in raziskovalka. Nič več kot plašna osnovnošolka sem prihajala v zgradbo rektorata na promocije magisterijev in doktoratov kasnejših generacij. Prevevali so me posebni občutki, ko sem na kakšnem dogodku sedela v dvorani, ki je bila v mojih časih telovadnica. Kar verjeti nisi mogel, da imaš inavguracijsko predavanje v nekdanjem tajništvu osnovne šole in ravnateljičini sobi z balkonom, s pogledom na Slomškov park.
Med številnimi zanimivimi dogodki iz tega obdobja naj poudarim dva. Moje prvo sodelovanje na mednarodni konferenci v Amsterdamu. Plenarna predavanja smo imeli v manjši predavalnici, podobni srednjeveški kapeli, kjer so nabirali in delili znanje številni učenjaki, med njimi svetovno znani matematiki, astronomi. Neopisljiv občutek. Prevzame te bolj kot trema pred predstavitvijo prispevka v tujem jeziku. A sčasoma se, na številnih konferencah in simpozijih, sprostiš, uživaš v novih spoznanjih in navezuješ stike z zanimivimi ljudmi. Tako je bilo tudi leta 2001 na simpoziju v Baden Badnu, kraju, ki sem ga poznala kot dolga leta mondeno letovišče zgolj s televizije. Predstavila sem prispevek, za katerega sem tudi predlagala temo Approaching sustainable organisation. Takrat še ni bilo toliko osveščenosti in prizadevanja za uresničitev trajnosti. Zato je bil naš prispevek deležen velikega zanimanja. Tistega vročega avgustovskega popoldneva, ko so se oblačila lepila na kožo, se je v predavalnici nagnetlo ogromno ljudi. Vprašanj in čestitk je tudi bilo veliko. Občutek, da smo razpravljali o zanimivi temi, še lepši. Prislužili smo si tudi nagrado, priznanje za izjemen dosežek in kar nekaj povabil na več konferenc, tudi v Brisbane. A to je bil avgust, dober mesec zatem je svet otrpnil zaradi terorističnega napada na World Trade Centre v New Yorku in kmalu smo prestregli še novico o terorističnem napadu na Brisbane. V takem vzdušju se odpoveš ljubeznivemu povabilu, mik novega kontinenta zbledi. Od tedaj je več kot dvajset let. S trajnostjo se ukvarja danes še več raziskovalcev, akademikov. Vsi težijo k temu, da bi našli načine, kako se približati temu idealu. Res spoznavamo, da gre zares. Na obe mednarodni konferenci, pa še na številne druge, nam je utiral pot zaslužni prof. ddr. Matjaž Mulej. Tako je pomembno prispeval k prepoznavnosti mariborske univerze na mednarodnem akademskem zemljevidu.
A najlepši spomini so povezani s profesorji, kolegi in študenti, ki sem jim predavala. Prijetna izkušnja so bila predavanja na podiplomskem študijskem programu Controlling reške univerze. Kolegica, prof. dr. Neda Vitezić me je povabila, saj sva bili obe predani razvoju sodobnih metod analiziranja poslovanja in ocenjevanja bonitete podjetij. Naj v nadaljevanju strnem še nekaj utrinkov.
Ples velikanov
Proti koncu pomladi letnega semestra 1969 smo študentje čakali na izpit, eni pri profesorju dr. Tinetu Lahu in drugi pri profesorju dr. Danilu Vezjaku. Imela sta vsak svoj kabinet v drugem nadstropju, nad dekanatom takrat še edine zgradbe VEKŠa na Razlagovi ulici. Prostora na udobnih klopeh, tapeciranih z usnjem, je bilo za vse čakajoče dovolj. Nadstropje je bilo zelo svetlo, če si hotel, si imel lep razgled skozi visoka okna na jugovzhodni del Maribora, a večina nas je raje buljila v skripta in zapiske. Študentje, ki so že opravili z izpitom, so se kar hitro, molče odpravili po stopnicah, kot da se jim neznansko mudi. Ni bilo sproščenega pomenkovanja, prej vzdušje zaskrbljenosti. Oba profesorja sta veljala za zahtevna in stroga. Nenadoma pa so se vrata njunih, sosednih kabinetov istočasno sunkovito na stežaj odprla in na hodniku sta se namesto študentov pojavila oba profesorja. Planila sta si v objem, se nekaj časa trepljala po hrbtu in ramenih ter zatem izvedla celo nekaj plesnih korakov. Študentje, ki smo čakali na hodniku, smo nejeverno opazovali ta izjemni prizor. Ni nam bilo jasno, kaj je povzročilo, da sta se resna profesorja očitno predala veselju, si dala duška. V njunem plesu je bilo možno slutiti zmagoslavje. A nad čim? Kakšno novico sta očitno tik pred tem prestregla po telefonu? A kmalu sta se profesorja zresnila in se vrnila nazaj vsak v svoj kabinet, da zaključita z izpiti.
Študentje smo komaj slutili, kaj bi lahko bilo v ozadju tega pripetljaja. Takrat se v medijih ni pisalo ali poročalo vsega v zvezi s prizadevanji mariborske VEKŠ, da bi se preoblikovala v visoko šolo. Kakor da so ta dogajanja potekala mimo nas, študentov. Na poti uveljavljanja in dokazovanja, da je VEKŠ že zrela za napredovanje, je bilo ogromno ovir, tudi nasprotovanj. Zato smo mnogi študentje na veliko premlevali, kam po zaključeni prvi stopnji študija. Možnosti ni bilo ravno na pretek, tistih nekaj pa je bilo seveda v Ljubljani. Tudi meni bi bilo možno uveljavljati opravljene izpite na turistični smeri pri študiju geografije in sociologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Ta kombinacija me sicer ni kdo ve kako privlačila. Geografija me ni dovolj zanimala, o sociologiji in njenem pomenu pa se je tedaj vedelo premalo. Ta dilema je z možnostjo nadaljevanja študija na Visoki ekonomsko komercialni šoli v rodnem Mariboru, na moje veliko veselje pa tudi veselje številnih vrstnikov, odpadla. Obenem pa je to pritegnilo druge, tudi take, ki so imeli diplomo z neekonomskih področij ali celo z druge univerze. Nemalo je bilo tudi takih, ki so bili že zaposleni in so se odločili za nadaljevanje študija, izredno pa tudi redno. Ta prelomnica je dala nov vzgon izobraževanju, ne le v Mariboru, tudi v vseh krajih, kjer je VEKŠ imela enote za izredni študij, pravzaprav po vsej Sloveniji.
Če bi se tedaj študentje zavedali, kaj smo pridobili, bi se tistega neobičajnega izpitnega dne, verjamem, z veseljem pridružili spontanemu plesu obeh profesorjev velikanov, tako zaslužnih za nadaljnji razvoj naše izobraževalne ustanove, ki se je v Mariboru prva iz višje preoblikovala v visoko šolo. Zato je njun naziv »zaslužni profesor« več kot zaslužen. Poklon obema profesorjema in vsej ekipi, ki je priborila naslov visoke izobraževalne ustanove VEKŠ kot prvi daleč naokrog.
Z vseh vetrov
Z ustanovitvijo VEKŠa je Maribor pridobil mnogo začasnih prebivalcev, študentov, ki so se odločili za študij na praktično usmerjenih študijskih programih in so se zato napotili v naše mesto. Konkurence tedaj v Sloveniji ni bilo, zato ne preseneča število zainteresiranih, ki so se dobesedno zgrinjali v Maribor. Prihajali so z vseh koncev Slovenije, tudi s sosednje Hrvaške in celo iz bolj oddaljene Makedonije. Vsi ti »prišleki« so dajali Mariboru nov, simpatičen pečat. Mesto in predavalnice ter domove in soseske, kjer so ti študentje bivali, je poživilo bogastvo narečij. Posebej mi je bilo všeč, da so vsi govorili samozavestno, z ljubeznijo do govorice svojega kraja. Saj so v Maribor že prej prihajali z raznih koncev srednješolci, vozači. Nekatere srednje šole so imele celo internate za dijake z oddaljenejših krajev. A študentski val je bil mogočnejši. To je bilo na VEKŠu možno zaznati na več mestih. V predavalnicah so se pri obveznih predmetih, kjer se je v prvem letniku zbirala največja skupina študentov v največji predavalnici, na znamenitih stebričkih, tvorili jezikovni oziroma narečni otočki. V ozadju predavalnice so se utaborili Prekmurci, v ospredju Štajerci, predvsem Mariborčani in Ptujčani, na južni strani Primorci in pojoči Gorenjci, nekje v sredini so se posedli Celjani in Zasavci, na severni strani so prevladovali Korošci in Dolenjci. Že med predavanji, tem bolj pa v odmorih, na hodnikih so bila vsa ta narečja enakopravna. Tako pestra narečna podoba Slovenije v malem bi navdušila in očarala tudi zaslužno profesorico dr. Zinko Zorko, ki je posvetila svojo akademsko kariero raziskovanju narečij in tlakovala pot dialektologiji kot znanstveni disciplini. Pa tudi nam, laikom, je bilo očitno, da malodane za vsakim hribom govorijo ljudje nekoliko drugače. Res drži reklo, da ima vsaka vas svoj glas. Že v okolici Maribora potegnejo npr. Dogoščani drugače kot prebivalci Dvorjan. Nekoč me je neka Prlečka podučila, da » v Petajncih, prek Müre, vači gučijo kak v Rodencih«. Narečja so pomembno obogatila besedno zakladnico Slovenije, ji dala poseben čar in prizvok.
Na VEKŠu pa so se narečja odrazila tudi v manjših skupinah, ki so imele med obveznimi predmeti tuj jezik, nekatere celo dva. Z vključitvijo tujih jezikov v predmetnik se je VEKŠ še posebej izkazala. Profesorji so bili odlični. Naj omenim le nekatere, ki sem jim še danes hvaležna, kako so nam z entuziazmom prenašali svoje znanje. Bil je užitek poslušati profesorico Milico Ostrouška, živahno učiteljico nemščine; pri njenih urah ni bil nikoli dolgčas, vedno si izvedel za kakšno življenjsko modrost. Angleščino smo pilili s krasnima profesorjema, Cvetko Cestnik in Vladimirjem Mevljo. Oba sta nam odpirala pogled v tedaj še malo poznano življenje na Otoku, nam približala sloviti angleški humor in tudi snobovstvo. Vpeljala sta nas v svet angleških fraz; nekaj smo jih že prinesli iz srednjih šol. Profesor Mevlja je poučeval tudi italijanščino, za katero se je prostovoljno navdušilo nekaj študentov. Seveda je bila tu še vrsta drugih profesorjev. No, in tudi na urah tujega jezika so se slišali odtenki narečij. Že glagol imeti (to have po angleško) je hitro razkril, s katerega konca prihaja študent. Spet drugi se niso mogli otresti svojega dialekta pri nemščini, kar je profesorica Ostrouška budno spremljala in vztrajno korigirala.
Sicer pa so v Mariboru posebno skupino predstavljali študentje, ki so se sprva vpisali na tehnično fakulteto. To so bili, kot smo tedaj rekli, Dalmatinci, fantje, ki so se z dalmatinske obale in njenega zaledja preselili na kopno, v Maribor. Mnogi so se tako vživeli, da so se po diplomi tukaj ustalili, se zaposlili in si ustvarili družino, običajno s slovenskim dekletom. Danes so skoraj čistokrvni Štajerci že njihovi vnuki. Nekaj podobnega se je dogajalo v skupini medfakultetnega študija Gospodarsko inženirstvo, bolj znani kot GING. Tudi gingovci so bili pretežno fantje, deklet je bilo zgolj za vzorec.
Pohvaliti je treba sožitje študentov, Nemariborčanov, ki so stanovali v študentskem domu v Tyrševi ulici. Ta dom je bil prvi, zgrajen v Mariboru za študente, na lepi lokaciji, tik ob mestnem parku. Del sob so namenili tudi študentskim družinam. Študentje, ki so bivali v domu, so se čudovito razumeli, vzorno držali skupaj, proslavljali izpite ali karkoli drugega, največkrat pri Anderliču na griču za Kalvarijo, za mestnim parkom s Tremi ribniki. Prebivalcem doma so se radi pridružili še nekateri kolegi iz Maribora. Tudi med študenti iz doma je prišlo do »preseljevanja narodov«. Večina se je po diplomi vrnila v svoj rodni kraj, se zaposlila pri podjetjih, ki so jih štipendirala. Z njimi so odšla nekatera dekleta, Mariborčanke, po drugi strani pa so Mariborčanke pritegnile kakšnega fanta, da je za vedno pognal korenine v mestu, kjer je študiral. A redna letna srečanja z domiselnim programom so prirejali in jih še prirejajo enkrat v tem, drugič v drugem kraju. In to zares vsako leto. Niti pandemija ni prekinila te tradicije. Srečanj se polnoštevilno udeležujejo, le redkokdaj koga ni, nekateri pa so se že poslovili. Bila sem zraven, ko so srečanje organizirali v Mariboru. Prav ganljivo jih je bilo opazovati, kako radi so se vrnili v kraj, kjer so študirali. Maribor jih je presenetil z novo, sodobnejšo podobo, a nekatere točke so ostale takšne kot v času njihovega študija. Ja, tiste ribice na tleh Jurčičeve ulice, ki so vodile do nekdanje ribje restavracije Novi svet, so jih prav raznežile. Odtisi ribic na tleh so ostali, slavne restavracije pa že dolgo ni več na tem mestu pa tudi tistega prijetnega vzdušja ob uživanju morskih dobrot ne. Tej skupini diplomantov vsa pohvala oziroma: Sonje, Metke, Petrina, Živana, Jožica, Ireni, Jelka, Iva, Zmaga, Marica med dekleti ter med fanti oba Ludvika, Vili, Ivan, Ivo, Vlado, Vojko, Igor, Milan, Marjan, Viktor, Matjaž, Branko - VEKŠ je lahko upravičeno ponosna na vas, saj ste ponesli o njej v svet samo dobro.
Mary iz Tanzanije
VEKŠ je postopoma preraščala v fakulteto in privabljala vse več študentov, tudi iz tujine. Pritegnili so jih njeni študijski programi, razni projekti študentske izmenjave, možnosti financiranja študija v tujini in poletne šole. Sama sem se vzporedno prebijala skozi zahtevne habilitacijske postopke. A sem – tedaj še kot izredna profesorica – ob predavanjih cenila stik s študenti v manjših skupinah za vaje. Te so bile vselej dragocen vir povratnih informacij, ki pridejo predavatelju še kako prav. Tako sem v eni izmed takšnih skupin imela tudi študente iz Afrike. Iz te prostrane celine so prihajali študentje iz različnih držav. To je bil čas, ko angleščina še ni bila samoumevni delovni jezik v pedagoškem procesu. Tuji študentje so morali zato prej opraviti tečaj slovenščine. A ta jim je zadajala preglavice, enim bolj drugim manj. Bile pa so tudi izjeme, kot obe študentki, ena iz Etiopije in druga iz Tanzanije. Medtem ko sta se oba študenta iz Tunizije dobesedno mučila z našim jezikom, je obema študentkama beseda v slovenščini čudovito tekla. Najbolj me je navdušila Mary iz Tanzanije. Na videz krhka deklica z velikimi rjavimi očmi in drobno nakodranimi lasmi je blestela v izgovorjavi, po bogatem besednem zakladu in v slovnici našega jezika. Razen tega je bila zelo disciplinirana, redno je prihajala na vaje, videlo se je, da študira sproti. V odmoru pa je z menoj rada izmenjala nekaj besed. Nisem bila radovedna, kaj jo je pripeljalo k nam na študij ekonomije. Pa mi je zaupala kar sama. Prijavila se je na razpis študija medicine v naši bivši državi. Seveda še zdaleč ne edina. In tako se je zgodilo, da se ji ta želja ni izpolnila. Zato je izbrala, kar je bilo na voljo, in pristala na študiju ekonomije v Mariboru. Žal mi je bilo zanjo, saj je poosebljala milo, empatično osebo, pravšnjo za lajšanje zdravstvenih tegob ljudi. V njeni odločitvi, da ostane in se posveti ekonomiji, sem razbrala, kako zelo odločna in pogumna je. Povedala mi je, da prihaja iz predela Tanzanije pod vznožjem najvišje afriške gore Kilimandžaro, z območja, kjer se razprostira narodni park Serengeti s svojimi savanami in divjimi živalmi. Sama me je s svojo pojavo spominjala na manjšo afriško gazelo. Ta naziv, črna gazela, si je v svetovni javnosti prislužila postavna in lepa ameriška olimpijska zmagovalka afriških korenin, atletinja Wilma Rudolph. Mary se mi je zasmilila, ko mi je pripovedovala, kako redki so stiki z družino. To je bil čas pred mobiteli in stiki na spletu. A domotožje je znala potlačiti. Občudovala sem to njeno odločenost, da izrabi priložnost in se poda študirat daleč od doma, v novo kulturno okolje, v Evropo. Študentk je bilo le za vzorec, prevladovali so fantje. Afriški študentje, ki so prišli študirat na naše tedanje univerze, so bili zelo razpršeni po vseh fakultetah bivše države. Nekateri so medsebojne stike vzdrževali na precejšnjo daljavo. A Mary se je vživela v študentsko življenje. Motivirana, da kaj zasluži, si je priskrbela študentsko delo, kjer je mogla. Zato me je razveselilo, ko sem njen prikupni obraz zagledala med božičnimi in novoletnimi spominki v leseni hišici v predprazničnem času v središču Maribora. Obe sva bili veseli nepričakovanega srečanja tiste predpraznične zimske sobote. Kljub soncu je bilo kar mrzlo. Zmrzljiva Mary, ki se je težko privajala na naše podnebje s hladnejšimi obdobji, je imela na glavi toplo kapo z naušniki. Seveda sem nekaj prispevala k izkupičku. Predvsem pa sva si izmenjali dobre želje. Vesela mi je povedala, da gre za praznike k prijateljici. Saj je tako blizu, je še dodala. In nadaljevala, v Novem sadu. O, ljuba Mary, tudi v pojmovanju bližine in oddaljenosti se moram veliko naučiti od tebe, sem pomislila. Od tedaj se najine poti niso več srečale. Vem, da je študij uspešno zaključila leta 1996, z diplomo iz mednarodne trgovine. O ekonomskih odnosih Tanzanije z Evropsko unijo jo je napisala v angleščini. Upam, da so ji diploma, predvsem pa njeno znanje in druge odlike prinesle zadovoljstvo v poklicu in zasebnem življenju. Malce sem iskala sledi za Mary M. L. na spletu. Njen priimek je v Tanzaniji tako razprostranjen, kot sta pri nas npr. priimka Novak ali Horvat. Zanimiv je tudi pomen priimka. Dokopala sem se do prevoda iz svahilija v angleščino. Nič drugega kot ubijalec levov bi se glasil v slovenščini. A zadetkov na mojo poizvedbo po Mary ni bilo premalo, prav nasprotno, preveč, neskončen seznam Afričank z istim imenom in priimkom. Odziva pa doslej nobenega. Slike kažejo, da bi veliko lepih, samozavestnih žensk lahko bilo simpatična Mary iz Maribora dobrih 20 let pozneje. Prepričana sem, da se je znašla v turističnem razcvetu rodne Arushe, že od nekdaj znane po ponudbi safarijev in drugih turističnih aranžmajev. Vidim jo v kakšni odgovorni vladni službi in celo kot samostojno podjetnico. Vrlin, ki jih imajo sposobne, uspešne podjetnice, se Mary namreč ni manjkalo. Seveda obstaja velika verjetnost, da se je Mary omožila in ima povsem drugačen priimek. Skratka, z Mary sva izgubili stike. A upam, da se še kdaj spomni na Maribor, kjer jo je sicer rado zeblo, a je s svojo prisrčnostjo osvojila simpatije kolegov, profesorjev in mnogih drugih Mariborčanov.
*Prof. dr. Jožica Knez Riedl je upokojena redna profesorica in znanstvena svetnica, habilitirana za področje ekonomike poslovnih sistemov. Kot predavateljica in raziskovalka je delovala na Ekonomsko poslovni fakulteti Univerze v Mariboru na Inštitutu za podjetništvo in management malih podjetij ter Katedre za podjetništvo in ekonomiko poslovanja. Doktorirala je iz tematike ocenjevanja bonitete podjetja, kar je nagradila leta 2000 z izdajo knjige v zbirki Srebrna knjiga, prve tovrstne v Sloveniji. Leta 2007 je zasnovala predmet Okoljska ekonomika podjetja in zanj pripravila istoimensko študijsko gradivo. Na bolonjskem doktorskem programu je predavala predmet Odgovorno podjetništvo, na specialističnem študiju EF Rijeka pa predmet Benchmarking in kontroling. Je avtorica prve raziskave Družbena odgovornosti malih in srednje velikih podjetij (MSP) v Sloveniji, okoljske ozaveščenosti MSP, njihove energetske učinkovitosti ipd. Sodelovala je v mednarodnem projektu o družbeni odgovornosti MSP. Za svoja prizadevanja za družbeno odgovornost je leta 2009 prejela posebno priznanje Horus. Svoja spoznanja pri raziskovanju moderne ekonomike poslovanja je leta 2013 vključila v učbenik Gospodarjenje sodobnega podjetja.