Ob okroglih obletnicah – petdesete še posebej – je čas in prilika, da se ozremo na prehojeno pot ter se spomnimo dogodkov in mejnikov, ki so zaznamovali nek čas, neko zgodbo. Ko je govor o Univerzi v Mariboru, je z njo povezana tudi moja osebna zgodba – vsa moja strokovno-poklicna, akademska pa tudi življenjska pot. Pravijo, da se s spomini včasih dogaja nekaj čudnega. Da namreč kakšno stvar „zasučejo“ po svoje. Nisem brskal po letnicah, tako je možno, da se je mojemu časovnemu potepanju po preteklosti kakšen datum izmaknil, zato jih ne bom navajal. Pričujoči zapis je bolj nizanje spominov o manjših, mestoma na videz nepomembnih, včasih zabavnih pa tudi zelo resnih dogodkih v moji več kot štiri desetletja dolgi povezanosti z Univerzo v Mariboru. Seveda je bila večina moje pozornosti, časa in energije vezana na današnji FERI, gotovo ene največjih in najuspešnejših članic Univerze v Mariboru. A z rastjo, uspehom in ugledom posamezne članice raste tudi UNIVERZA. Ali se motim?
Pri njenem snovanju in „rojstvu“ me (še) ni bilo zraven. Sem pa še danes poln občudovanja in hvaležen viziji tistih Mariborčanov, profesorjev višjih šol, »Zaporožcev«, kot jih imenujemo danes, ki so prepoznali nujnost ustanovitve druge slovenske univerze. Vizije, izhajajoče iz potreb takrat cvetoče mariborske industrije oziroma gospodarstva nasploh. Leta 1975 sem se po diplomi na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko tudi sam usmeril v gospodarstvo, v industrijo. Ob prepričanju, da je potrebno pridobljeno znanje čim hitreje prenašati v prakso, mi je bila blizu ideja o povezanosti univerze z gospodarstvom. Še danes sem trdno prepričan, da mora biti najvišja izobraževalna ustanova trdno povezana z okoljem (ožjim in regionalnim) ter njegovimi potrebami. Z veseljem sem se leta 1976 odzval pozivu profesorjev Zoriča in Hribernika, da se pridružim snovanju bodoče fakultete za elektrotehniko v Mariboru. In začel na začetku, najprej kot asistent, nato kot predavatelj pri predmetih, ki so se na novo oblikovali glede na potrebe in vedno nova spoznanja v stroki. Kako hiter je bil v zadnjih desetletjih razvoj prav na področju energetike in komunikacij, smo priča vsakodnevno. A si tega v sedemdesetih in še v osemdesetih letih nismo mogli predstavljati. Kako hvaležen sem bil, da sem lahko pri svoji magistrski nalogi kot pomočnika uporabljal računalnik, ki je „računal“ s pomočjo luknjanih kartic! Moji vrstniki bodo vedeli, o čem govorim, to je bilo namreč konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Tudi čas, ko je bila pomisel o „izposoji“ tuje mentalne lastnine za lastne potrebe in denarja še malo oddaljena. Danes se je mogoče poslužiti super računalnika, pa tudi „sposojanje“ je komaj vredno pozornosti.
Prva leta mojega dela na fakulteti so bili stiki s študenti, ki so prihajali z različnih koncev Slovenije, zelo pestri, precejkrat zabavni. Zgodilo se je, da študent z vzhodnega dela domovine ni prav dobro razumel sočne gorenjščine, v kateri je govoril takrat moj šef, »trdi Gorenjc«, prof. Paulin. Tako sem na vprašanje „F šteremi jeziki güčijo naš profesor?“ moral večkrat prevesti povedano. Kar mi kot otroku prleško-gorenjskih staršev ni bilo težko.
Devetdeseta so nam prinesla novo državo, naša Univerza pa je rasla in se širila z novimi članicami. Potrebovala je nove, večje prostore, predavalnice, kabinete, opremo. In seveda nove kadre s svežim znanjem: ljudi, ki so vzpostavljali povezave z mednarodnimi ustanovami in tujimi strokovnjaki. Osebno je bila zame dragocena rektorska štipendija Alpe-Adria. Za to sem bil in bom večno hvaležen prof. Hriberniku, ki me je tako rekoč „prisilil“ k prijavi. Omogočila mi je pomagistrski študij na Tehnični univerzi v Gradcu in pridobitev doktorata, hkrati pa neprecenljivo dragoceno, večletno mednarodno sodelovanje dveh pomembnih ustanov z istega področja. Mnogim diplomantom moje fakultete je bila odprta pot k strokovnemu izpopolnjevanju na TU Graz.
Ko se je začela porajati ideja o prepotrebni medicinski fakulteti, sem že bil član Sveta za visoko šolstvo. Za pot v Ljubljano, ko je bila na dnevnem redu točka o „ mariborski medicini“, se je bilo treba opremiti z veliko mero potrpežljivosti in obilico argumentov. Nikoli ni bilo lahko. Nekoč se je po končanem srečanju obrnila k meni gospa z ljubljanske univerze pa tiho in odločno rekla: „Medicine v Mariboru ne bo.“ Vztrajnost, trdnost pa še kaj je bilo potrebno, da je ideja „meso postala“. Najmočnejši argument, da je ta fakulteta res potrebna, je bilo seveda prepričanje, da bomo na ta način vsako leto bogatejši za občutno večje število zdravnikov. Pa nam jih danes, po dvajsetih letih, še vedno primanjkuje!?
V začetku novega tisočletja je potreba po več opreme in več prostora sovpadala s povečanim številom študentov, ki so se vpisovali na takratno Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Pod eno streho združenim tehničnim fakultetam je postalo pretesno. Začel se je naporen postopek za gradnjo G2, nove stavbe današnje FERI. V letu 2003, ko sem postal dekan te fakultete, so bili vsi koraki za zagon gradnje pripravljeni. Odlična ekipa, v kateri sta se s svojo vztrajnostjo posebej izkazala profesorja Đonlagić in Ploj, kot takratni predsednik UO, je zaslužna, da je bil temeljni kamen nove stavbe položen. O tem, kako naporna je bila pot, ko je potekal izbor izvajalca, pa raje ne bi opisoval. Igrice s pritožbami tistih, ki niso bili izbrani, so na žalost postale praksa, ki se nam danes zdi nekaj običajnega. Čeprav vsa nova in vredna občudovanja, je bila nova hiša deležna kar nekaj poporodnih problemov. Ob nalivu je puščal del strehe, v kleti je parkirna mesta zalila voda. Nekoč sem polovico noči delal družbo gasilcem, ki so se trudili s črpanjem vode. Tudi delitev novih prostorov – kabinetov in laboratorijev – je bila naporna. Vsi bi želeli več in večje. Takrat me je moj dobri kolega in odlični sodelavec, danes na žalost pokojni prof. Kumperščak, miril: “Ko smo vsi malo nezadovoljni, je najbolj pravično.“ V tem času je bilo potrebno izpeljati vsebinske prenove po smernicah bolonjskega študija. S sodelavci nam je uspelo prenoviti programe, ki so privabili občutno večje število odličnih maturantov. Vsak dan znova sem ponosen, ko slišim, kako uspešno delujejo diplomanti novih in tudi vseh drugih smeri, da ne bo pomote! Fantastično je dejstvo, da so dobesedno posegli tudi po zvezdah. Kdo pri nas še ima svoj satelit, plod lastnega dela in lastnega znanja? Vse priznanje dr. Iztoku Krambergerju in timu!
V osmih letih dekanovanja sem imel priliko bolj široko pogledati na položaj Univerze kot celote. Zdelo se mi je, da se da za njen razvoj še kaj postoriti. Zato v letu 2015 odločitev, da kandidiram za rektorja. S predstavljenim program sem prepričal več kot 60% tistih, ki so volili. Prioriteta je bila seveda ureditev finančnega položaja zaposlenih, ki so še vedno čutili posledice ZUJF-a, čeprav se je država finančno že postavljala na noge. Zastavil sem si tudi nalogo, da Univerzo bolj vpeljemo v širše, regionalno okolje. Postala bi naj vodilna, povezovalna institucija vzhodne slovenske regije. Odlična ekipa ožjih sodelavcev, v prvi vrsti prorektorjev, je delala v tej smeri in poskrbela, da je v tem času Univerza v Mariboru dosegala visok mednarodni ugled – kot ena najboljših v širši regiji. Pozornost je bila namenjena tudi investicijam in posodabljanju obstoječe infrastrukture. Zgrajen je bil nov laboratorijski objekt v Krškem za potrebe Fakultete za energetiko, v nove prostore se je selil študij arhitekture; v osveženi podobi je zasijala t.i. „Baroničina hiša“, v kateri je FERI dobila dodatne prostore. Prav tako smo sanirali objekte Študentskih domov, streho na FERI…
V dobrih dveh letih in pol, kolikor mi je bilo dovoljeno opravljati funkcijo rektorja, tektonskih premikov seveda ni bilo mogoče izvesti. Na silo (in politično) podaljšan ZUJF mi je zagotovil dopust za nedoločen čas.
Novi časi in novi ljudje prinašajo drugačne poglede in načrte. Želim si, da bi bili usmerjeni izključno v dobro razvoja Univerze kot celote.
*Redni profesor dr. Igor Tičar (v pokoju), katerega področje raziskovanja je reševanje problemov elektromagnetnega polja z uporabo numeričnih metod, je član mednarodnega združenja COMPUMAG. Dekan Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI) je bil med letoma 2003 in 2011, rektor Univerze v Mariboru pa med letoma 2015 in 2018.