Danijel Rebolj*
5>17

Ko sem maja 2011 prevzel naloge rektorja Univerze v Mariboru, sem bil prepoln idej, kako izboljšati delovanje naše univerze. Od kakovosti študijskih programov, pogojev za znanstveno raziskovalno delo, financ, odnosov med fakultetami in zaposlenimi, do organizacije fakultet v okviru univerze. Velik del idej in zanosa je bila tudi posledica štirimesečnega gostovanja na Univerzi Stanford jeseni 2009, od koder je izhajala tudi ena bolj norih idej glede organizacije univerze.

1. junija 2012 sem povabil dekane na prav poseben kolegij, namenjen strategiji razvoja naše univerze. Zahtevna tematika je zahtevala tudi posebno lokacijo, zato smo se zbrali na Meranovem. Dva tedna prej smo uspešno zaključili Out of the box konferenco, prispevek naše univerze k mestu Mariboru kot evropski prestolnici kulture 2012, kar je dodatno prispevalo k smelosti predlogov razvojne strategije. Sicer pa je zgodba Out of the box seminarjev in konference vredna posebnega zapisa, zato o tem raje drugič.

Dopoldanski del kolegija dekanov je bil bolj tehnične narave, čeprav je bila vsebina zahtevna. Obravnavali smo namreč predlog Meril za razporejanje sredstev študijske dejavnosti UM. Žal je v letu 2012 financiranje univerz prvič po dolgem času doživelo reze in dekani so bili precej na trnih. Sledila je točka Krizni ukrepi, kar je še dvignilo temperaturo na kolegiju. Dobro kosilo je nekoliko pomirilo duhove in ustvarilo boljše vzdušje za predstavitev izhodišč Strategije razvoja UM. Ki sem jo zaključil z idejo o, pozor, zmanjšanju števila fakultet s 17 na 5.

Še danes verjamem, da bi združevanje fakultet dvignilo kakovost, izboljšalo neuravnoteženo stanje fakultet, omogočilo doseganje kritične mase izobraževalnih in raziskovalnih virov in kapacitet, omogočilo optimalnejše upravljanje fakultet, za optimizacijo strukture pa so bila na voljo tudi posebna državna sredstva. Predlog oziroma ideja je vsebovala naslednjih pet fakultet: za Humanistične vede, za Družbene vede, za Biomedicinske vede, za Tehniške in naravoslovne vede ter za Interdisciplinarne programe.

Po predstavitvi ideje je v prostoru zavladala tišina. Kar je bilo zame racionalno, je bilo za dekane nepojmljivo. 12 dekanov namreč ne bi bilo več dekanov, pravzaprav morda nihče od prisotnih, saj bi bile potrebne nove volitve. Itd., itd. Toda moj namen je bil predvsem spodbuditi razpravo, razmislek o možnosti, da bi nekatere manjše fakultete pridružili večjim in ne, da bi 17 fakultet združili v le 5. A pri tem pa sem pozabil, da so bili rektorji pred menoj, recimo, drugačni, in so njihovi predlogi veljali že kar kot ukazi. Zato tišina. Zato nesporazum. 

Kasneje sem seveda uvidel, kako neumen je bil tako revolucionaren predlog, kako nemogoč glede na zgodovinski razvoj Univerze v Mariboru, ki je bila (in mislim, da je še vedno) prej skupnost fakultet kot integrirana univerza. Za razliko od univerz, ki so nastale kot univerze in v katerih je lahko univerza fakultete smiselno organizirala. Ne pa obratno. Verjetno je bila ta ideja, in še kakšna nora seveda, eden od razlogov, da na naslednjih volitvah nisem uspel. Med razlogi je bila seveda tudi vrsta napak, takšnih, ki se jih danes zavedam pa tudi tistih, ki se jih ne. Opisani dogodek pa je danes le še spomin. Vendar menim, da veliko pove o naši univerzi.