Aktualnosti in razmisleki

Kaj, spoštovane poslanke in poslanci, pričakujemo državljani od vas v prihodnjem mandatu?

Predvsem odgovorno, premišljeno in pregledno delo pri sprejemanju kakovostne in pravične zakonodaje, enako veljavne za vse državljane. Zakoni morajo biti napisani jasno, v razumljivem jeziku in usmerjeni v reševanje resničnih problemov ljudi, ne pa v ozke politične interese.

Pričakujemo transparentnost – da je zakonodajni postopek javen, da vemo, kdo predlaga spremembe in zakaj, ter da lahko spremljamo razprave in odločitve. Le tako se lahko krepi zaupanje v demokratične institucije.

Pričakujemo tudi vključevanje javnosti, zlasti pri zakonih, ki pomembno vplivajo na vsakdanje življenje ljudi.

Zakon ni zgolj pravno besedilo. Je izraz odgovornosti do družbe. Lahko je formalno pravilen, pa vendar nepošten. Lahko je zakonit, pa vendar nepravičen. In lahko je sprejet na način, ki ne vzbuja zaupanja – zato mu ljudje ne verjamejo. Zakon mora biti razumljiv tudi tistemu, ki ga mora spoštovati. Uporabljati je treba jasne, uveljavljene pojme in se izogibati po nepotrebnem zapletenim formulacijam.

Pravna varnost pomeni, da ljudje vedo, kakšne so njihove pravice in obveznosti, ter lahko predvidijo posledice svojega ravnanja. Če zakon tega ne omogoča, odpira prostor za neenotno razlago in pravno negotovost. Ne prenašajte odgovornosti na sodišča, da z razlago iščejo namen zakona. Namen mora biti jasen že ob njegovem sprejetju.

Ne sprejemajte zakonov, za katere se že ob sprejetju pričakuje, da jih bo treba popravljati ali da bo njihovo ustavnost presojalo sodišče.

Primeri iz prakse kažejo, kako pomembna je kakovost zakonodaje. Pri nekaterih zakonih so bile zaradi nejasnih rešitev ali nepremišljenih sprememb posledice za ljudi zelo resne. Tako je bil na primer pri 5. členu Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 16. novembra 2011 (ZOKIPOSR) namen zakonodajalca odškodovanje več tisoč ljudi, vendar zaradi neustrezne rešitve v praksi dolga leta ni bilo mogoče doseči odškodnin.

Podobno so pomanjkljive obrazložitve posameznih določb v preteklosti prispevale k dolgotrajnim sporom, ki trajajo že desetletja, ter k občutnim posegom v premoženjski položaj številnih posameznikov. Takšne posledice kažejo, da zakonodaja ni zgolj abstraktno pravno vprašanje, temveč neposredno vpliva na življenje ljudi.

Zakonodajni postopek mora biti pregleden. Javnost mora vedeti, kdo pripravlja zakonodajo, kdo sodeluje pri njenem nastajanju in pod kakšnimi pogoji. Prakse, v katerih zakonodajo pripravljajo ozki krogi brez jasne odgovornosti, zmanjšujejo zaupanje v pravno državo. Zakonodajni postopek mora biti ne le pravilen, temveč tudi pošten – brez manipulacij, brez prikritih interesov in brez navideznega soglasja. Zakonodajni postopek ni zgolj vprašanje pravil, temveč vprašanje integritete državnega zbora kot organa in vsake poslanke oziroma poslanca.

Zakon je lahko formalno pravilen, pa vendar nepošten; lahko je zakonit, pa vendar nepravičen; in lahko je sprejet na način, ki ne vzbuja zaupanja – zato mu ljudje ne verjamejo.

Pošten, pravičen in zaupanja vreden zakonodajni postopek pomeni, da zakoni ne nastajajo na skrivaj, da ne služijo ozkim interesom ter da javnost razume način njihovega sprejemanja in mu lahko zaupa.

Primeri iz preteklosti kažejo, da ni bilo vedno tako. Pri sprejemanju Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) so bile po navedbah strokovne in prizadete javnosti nekatere ključne določbe vključene v zakonodajni predlog brez ustrezne predstavitve in razprave, tudi v pozni fazi postopka, kar je vplivalo na razumevanje in posledice zakona. Še bolj problematično pa je, da se tudi po več kot 25 letih posledice teh rešitev kažejo v številnih sporih in da ni bilo celovitega odziva zakonodajalca.

Če že ne zaradi drugega, je ukrepanje novoizvoljenih poslank in poslancev nujno zaradi poštenosti in ugleda državnega zbora kot najvišjega organa države. Odgovornost za to ni razpršena – je osebna.

Zakon, ki ni razumljiv, pravičen in zaupanja vreden, ne more učinkovito urejati družbe.

Zato je najmanj, kar lahko državljani pričakujemo od svojih predstavnikov, da zakone, o katerih odločajo, preberejo, razumejo in sprejemajo odgovorno.

To ni le politična dolžnost. Je temelj demokracije.

Avtorjev pripis z dne 26. aprila 2026 

Zakaj sem objavil pismo poslancem?

Ker ne morem molčati. V Državnem zboru  Republike Slovenije smo bili priča praksam, ki ogrožajo pravno državo in vladavino prava:

• zakoni so bili vsebinsko v celoti zamenjani po opravljeni javni obravnavi (ZFPPod);

• ključne določbe so se dodajale brez pojasnil in brez vednosti predlagatelja (4 .in 5. odst. 27. člena ZFPPod);

• posledice pa so nosili državljani in podjetniki – v milijonih.

Preveliko število zakonov se je sprejemalo v skrajšanem postopku. Ustavno sodišče Republike Slovenije je o takih primerih odločalo večkrat, spreminjalo zakone in določalo način razlage, a večmilijonska škoda je bila že storjena. Po 20 letih je sicer sprejet zakon o odškodninah – vendar je zaradi amandmajev tako nejasen, da v štirih letih nihče od več tisoč oškodovancev ni prejel niti evra.

Zato spoštovane poslanke in poslanci, ne sprejemajte zakonov, 👉 če jih niste prebrali in razumeli, kakšne posledice imajo v življenju ljudi.

Molčati bi pomenilo sprejeti takšno stanje. Tega ne morem. Salvi et animam meam (rekel sem, da bi rešil svojo dušo).

Avtorica pri tem spominja in priznava pomen Nacionalnega sveta za etiko in integriteto v znanosti (v nadaljevanju Nacionalni svet) kot neodvisnega telesa, ustanovljenega z 39. členom Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti, kot nujno potrebni del sistema, a ugotavlja, citiram, “da Nacionalni svet ne more biti nadomestek sistema. Če organizacija ostaja postopkovno mehka in kadrovsko prepletena, etična komisija ne more rešiti tistega, česar vodstvo (ARIS) in financer (MVZI) nočeta urediti. Brez tega ostaja etika v znanosti predvsem stvar mnenj in priporočil in dokler bo tako, več pravil ne pomeni nujno več integritete”. Tu avtorica popolnoma zgreši cilj, saj reševanje raziskovalnega sistema ni namen in bistvo delovanja Nacionalnega sveta,

Kaj je Nacionalni svet v dani postavitvi sistema ministrstva (MVZI)? Najprej, znanost, ki je v svojem bistvu vendarle odkrivanje resnice in želi predvsem na nivoju vsebine, metodologije in delovanja raziskovalneg procesa-dela ostati v moralno-etičnih okvirih, ki jih ni težko prepoznati, a jih je včasih težje  tako tudi upravljati. Varovalke so tu etični kodeksi, kot so med drugim splošno veljavna “Singapurska izjava o raziskovalni integriteti”, UNESCO in OECD kodeksi vodenja raziskovanj. V Sloveniji se zgledujemo po “ALLEA Evropskem kodeksu ravnanja in integritete v znanosti”. Raziskovalne institucije se z Nacionalnim svetom lahko posvetujejo, lahko je v pomoč institucijam pri postavitvi etičnega sistema ali le morebitnega nasveta ob kršitvah etičnega kodeksa, kar se žal skorajda ne dogaja. Svet pa je udeležen na ravni ERA (European Research Area) v procesu stalnih posvetovanj, npr. trenutno na temo “Razvijanje koherentnega in usklajenega okvira za evropski pristop k integriteti in etiki v raziskavah in inovacijah ob soočanju z novimi izzivi”, v katerega so vključene države članice EU in ENRIO. Svet torej nima poslanstva in nima namena posegati v delovanje samega ARIS-a ali celo v delovanje ministrstva niti poslovanje inštitutov ali univerz samih ter korektivno reševati ali popravljati in presojati vodstva teh ustanov – etičnost delovanja, poslovanja in etičnost ocenjevanja raziskovalnega dela se praviloma ureja znotraj teh organizacij. Svet je tu lahko le morebitni razsodnik, a nima pravnih pooblastil!

Agencija ARIS  ima odlično pravno službo in še pretirano podrobno izdelane številne pravne in proceduralne akte (pravila) ocenjevanja raziskovalnega dela, a čemu nima temu ustreznega samostojnega etičnega kodeksa za odločanje o financiranju, za katerega je ARIS pristojen?  To je pomembna razlika: pravila pomenijo, po kakšnih (pravnih predvsem) postopkih odločati, etični kodeks pa kako ravnati pravilno. V kontekstu delovanja pa bi ARIS oziroma njegov Znanstveni svet lahko v svoje delo vključil oceno skladnosti z etičnim kodeksom raziskovanja in/ali tesneje sodeloval z Nacionalnim svetom. Tako pri pregledu in odobritvi morebitno sporne vsebine prijav kot tudi poročil raziskovalnih projektov in programov ter ob neprimernih ocenah recenzentov. Tu se ARIS striktno (!) opira zgolj na pravno, ne pa tudi etično presojo vsebine. Prav tako bi po potrebi ARIS moral sodelovati z etičnimi komisijami raziskovalnih institucij, saj ima pristojnosti za sankcioniranje etičnih kršitev (npr. oviranje dela, nepotizem kot najbolj pogoste kršitve) z začasno ali trajno prepovedjo financiranja kršiteljev. Vendar teh možnosti niti poskusov v tej smeri ARIS tudi v času nedavnega, sicer kratkega mandata direktorice Špele Stres, ni izkoristil. V svoji sicer lucidni analizi je žal avtorica s svojo kritično puščico zgrešila cilj. Zato pa se ob koncu tega odstavka upravičeno sprašuje – kje je slovenska etična infrastruktura, da bi politika postala razvojno in upravljalsko smiselna in vplivna? Svetujem, da kot nekdanja direktorica ARIS-a to vprašanje nemudoma naslovi kar na kabinet nove slovenske vlade!

Za konec menim, da v tem pogledu področje znanosti ni nikakršna izjema, ampak odsev celotnega sistema vodenja politike oz gospodarstva RS, da ne ekstrapoliram na širšo družbo. Kje je obvezna šolska vzgoja časov po II. sv. vojni, sicer prepletena s politiko, a v bistvu le preslikanih desetih božjih zapovedi RKC? Politika se spreminja, a cerkev ostaja – slovenska etična infrastruktura, če jo lahko tako imenujem, pa se kljub temu tekom povojnih desetletij krha na vseh področjih. To na primer opažam npr. v okoljski politiki, kjer dnevno, tako slovenska kot evropska zakonodaja zavestno kršita na vseh nivojih, od županov do ministrov! Dandanes pa si Slovenke in Slovenci z opolnomočenjem pravosodno obsojenih politikov za bodoče vodenje države menda izbirajo in tlakujejo novo pot v … kam le?

V Centru za zaslužne profesorje  in visokošolske učitelje Univerze v Mariboru (v nadaljevanju Center) smo člani pogosto razpravljali, kako naj bi zakon, ki je pravkar stopil  v veljavo, uredil določena aktualna vprašanja upokojenih univerzitetnih profesorjev v skladu s sodobnimi pristopi vključevanja istih v določenih oblikah  pedagoškega dela in znanstvenega raziskovanja. Kot novost je zaslediti mikrodokazila: zapis učnih izidov, ki jih je posameznik dosegel s krajšim izobraževanjem in usposabljanjem, ovrednotenim po evropskem sistemu prenašanja in zbiranja kreditnih ECTS točk. Univerza, ki jo ustanovi Republika Slovenija, se opredeljuje kot avtonomna javna univerza, kot oseba javnega prava za razliko od zasebnih univerz, ki so  zasebni visokošolski zavodi in pravne osebe zasebnega prava.

Statusno urejevanja visokega šolstva

V Sloveniji doslej ni bilo nobenih pravnih  podlag za sistematično vključevanje upokojenih univerzitetnih profesorjev v postopke in  sodelovanje v pedagoškem delu in raziskavah ter njihovega koristnega prispevanja k civilni družbi. To pomeni, da je vključevanje upokojenih profesorjev pogosto odvisno od posameznih univerz in njihove pripravljenosti za sodelovanje, kar se praviloma ureja v statutu univerze. V Avstriji in Italiji obstajajo formalni mehanizmi za vključevanje upokojenih profesorjev v akademske dejavnosti, kot so mentorstvo, sodelovanje v raziskovalnih projektih in poučevanje na podiplomski ravni. Ti primeri bi lahko služili  kot model za Slovenijo. 

Univerza v Mariboru je doslej samoiniciativno prepoznavala možnosti upokojenih profesorjev, da lahko tudi po upokojitvi prispevajo svoj delež tako na področju univerzitetnih dejavnosti kot tudi na področju gospodarstva z ustanovitvijo posebne organizacijske enote Univerze v  obliki omenjenega Centra. O zaslužnih in sploh upokojenih visokošolskih učiteljih ZViS-1 vsebuje le določbe organizacijske narave. 

Javne in zasebne univerze

Glede zaslužnih profesorjev zakon določa le, da  naziva zaslužni profesor oziroma zaslužna profesorica podeljuje senat univerze, ki jo ustanovi država. Zakon ne določa nobenih pogojev in tudi ne pravic ali dolžnosti za zaslužne profesorice in profesorje. To ureja statut univerze. Zasebne univerze lahko podeljujejo omenjeni naslov, vendar ne kot javno pravno priznani naslov.

Upokojeni  profesorji oziroma visokošolski učitelji  lahko sodelujejo v pedagoškem procesu, vendar zakon ne določa ničesar posebnega. Da lahko sodelujejo pri izvajanju pedagoškega dela tudi upokojenci, je mogoče posredno sklepati iz določb, ki urejajo obvezne evidence o izvajalcih pedagoškega dela. Tako visokošolski zavod mora evidentirati podatek o tem, ali je izvajalec upokojen in od kdaj (5. toč. 3. odst. 159. člena).

Iz dosedanje ureditve so  prenesene določbe v ZVis-1 o priznavanju visokošolskega naziva po  upokojitvi. Upokojeni visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci obdržijo naziv, ki so ga imeli ob upokojitvi. Če opravljajo pedagoško ali znanstveno raziskovalno delo tudi po upokojitvi, velja naziv za namen opravljanja dela.

Priprave na noveliranje statuta univerze

Glede na to da ZViS-1 ne ureja praktično nobenih vprašanj v zvezi z upokojitvijo univerzitetnih profesorjev in visokošolskih učiteljev ter z možnostjo njihovega sodelovanja v pedagoškem in raziskovalnem delu, je pričakovati, da bo ta vprašanja urejal statut univerze. Zakon sicer ne vsebuje obveznosti, da univerza v statutu uredi določena vprašanja glede upokojenih  profesorjev in učiteljev glede možnosti uporabe univerzitetne  raziskovalne infrastrukture in sodelovanja v pedagoškem oziroma raziskovalnem procesu, vendar  je to mogoče pričakovati  glede na splošne trende, ki  opozarjajo na koristnost  vključevanja upokojenih  profesorjev v raziskovalno in drugo delo na univerzi. To pa pomeni, da smo vodstvo in člani Centra pozvani, da se aktivno vključimo v priprave na sestavljanje novega statuta Univerze v Mariboru v skladu s pravkar sprejetim ZVis-1.

Krajša izobraževanja in usposabljanja za pridobitev mikrodokazila

Ureditev študija v oblike krajšega izobraževanja in usposabljanja za pridobitev mikrodokazil je namenjena pridobitvi specifičnih znanj, spretnosti in kompetenc, ki ustrezajo družbenim, osebnim, kulturnim  ali potrebam trga dela. Gre za fleksibilno obliko izobraževanja, ki  temelji na zagotavljanju kakovosti v skladu z dogovorjenimi standardi v ustreznem sektorju ali na ustreznem področju dejavnosti za visoko šolstvo in so ovrednotena z ECTS. Kdor opravi vse obveznosti po krajšem izobraževanju in usposabljanju, pridobi mikrodokazilo.

Vsebino krajšega izobraževanja in usposabljanja za pridobitev mikrodokazila sprejme senat univerze na predlog pristojnega organa članice univerze oziroma senat samostojnega visokošolskega zavoda. Visokošolski zavod določi interni postopek oblikovanja, potrjevanja in izvajanja krajših izobraževanj in usposabljanj za pridobitev mikrodokazila ob upoštevanju internih in nacionalnih okvirov sistema zagotavljanja kakovosti v visokem šolstvu. Visokošolski zavod mora imeti vzpostavljen sistem samoevalvacije izvajanja, sestave, vsebine, spreminjanja in ukinjanja krajših izobraževanj in usposabljanj za pridobitev mikrodokazil v okviru samoevalvacije izobraževalne dejavnosti.

Postopki izvajanja in evalvacije krajših izobraževanj in usposabljanj za pridobitev mikrodokazil se preverjajo vzorčno ob rednih postopkih podaljšanja akreditacije visokošolskega zavoda, ki jih izvaja NAKVIS. Krajša izobraževanja in usposabljanja za pridobitev mikrodokazila obsegajo od 1 do največ 9 ECTS. Obvezne sestavine krajšega izobraževanja in usposabljanja za pridobitev mikrodokazila so podobna kot pri drugih oblikah izobraževanja. Pri tej obliki izobraženja bi lahko upokojeni visokošolski profesorji in učitelji lahko sodelovali v večjem  obsegu, kot je to možno v rednem pedagoškem delu. Pogoj je, da se to uredi v statutu univerze, o čemer bo v bodoče odločal senat univerze. 

A težišče se od odnosa med starimi in mladimi premika na medgeneracijska razmerja na delovnem mestu in v družbi. Lahko se pojavijo moteče razlike, trenja. Te je treba znati ublažiti, v korist vseh udeleženih, celotne družbe. Od tod ideja o globalnem medgeneracijskem tednu (zadnji teden v aprilu) oziroma evropskem dnevu medgeneracijske solidarnosti (29. april), namenjenemu dvigu medgeneracijske ozaveščenosti, vzpostavljanju medgeneracijskega partnerstva. Poudarek je na premagovanju nasprotij med različnimi generacijami, na spopadanju z negativnimi stereotipi posameznih generacij in na iskanju skupnih rešitev za pereče probleme s pomočjo sodelovanja različnih generacij. Lotevati se je treba tudi manj prijetnih, celo tabuiziranih tem in še vedno prisotnih, neizbrisanih medgeneracijskih travm. Pereč izziv je premagovanje osamljenosti in socialne izolacije. Od tod pomen medgeneracijskih prostorov in komun ter kreiranja medgeneracijskih delovnih mest.

Želim izpostaviti problem, ki je pereč tudi pri nas. Gre za ti. sendvič generacijo (originalno sandwich generation), za njeno pomembno družbeno vlogo, a tudi  emocionalno, fizično izčrpanost in finančno obremenjenost ljudi, ki sodijo vanjo. V ZDA, kjer so že nekaj let pred nami zaznali ta problem, se ljudje že povezujejo, da bi ga rešili. Verjamem, da tudi drugod. Zanimajo me že obstoječe rešitve in ideje, pri nas pa tudi drugje. Sendvič generacijo pojmujemo sicer na več načinov. Nekateri vidijo kot tako skupino zaposlenih ljudi, pred upokojitvijo, ki ji tesno in tudi nestrpno sledijo mlajši sodelavci oziroma iskalci zaposlitev. A vse bolj se uveljavlja gledanje na tako generacijo v kontekstu oskrbe drugih, predvsem starejših svojcev (Poo, 2015, Burke, Calvano,2017). Praviloma gre za oskrbo ostarelih in nemočnih družinskih članov na njihovem domu, brez plačila oziroma nadomestila (Chang, 2023). Zakaj sendvič generacija? Ta izraz se je razširil po vsem svetu, le redki ga prevajajo v svoj jezik (npr. Italijani kot Panini Generazione). Prebivalci, ti. baby boomerji, srednjih let (med 40 in 60), imajo še sami otroke, ki se morda še šolajo ali snujejo svoje kariere in lastne družine. Spričo današnje negotovosti v poslu in glede zaposlitev se mnogi odrasli otroci znova obračajo po pomoč k staršem. Hkrati pa se taisti starši na drugi strani soočajo s problemom oskrbe ostarelih, bolnih lastnih staršev in drugih sorodnikov. To se še vedno pojmuje kot samoumevna vloga odraslih otrok, predvsem hčera, kot odraz ljubezni in hvaležnosti. Vendar sta se povsod, ne le v Ameriki, drastično spremenila način dela in življenja nasploh, drugačne pa se tudi družine. Te imajo vse manj družinskih članov, mnoge med njim imajo le enega potomca (družine z edinci) in vse več je takih, kjer so matere pa tudi očetje samohranilke oz. samohranilci. Ni preprosto ob delu in gospodinjstvu dobro  in pravilno skrbeti za ostarele starše, četudi ob pomoči zunanjih oskrbovalcev. Domači oskrbovalci so praviloma v stiski, v primežu različnih potreb, ki bi jih morali uravnotežiti. Mučijo jih mešani občutki, dvomi, ali nudijo svojcu dovolj pravilne pomoči, poleg ljubeče naklonjenosti. Razpeti med svojimi obveznostmi v službi in družini postajajo kronično utrujeni, ni jih malo, ki občutijo izgorelost, a tudi finančno breme, četudi niso revni. Zmanjkuje jim časa zase in sami sebi ne posvečajo dovolj pozornosti. Nekateri zapadejo v depresijo. Te travme so tako razširjene, da se govori o kolektivni travmi (Waters, 2022). Seveda se zastavljajo vprašanja, kako urediti tudi to področje oskrbovanja. Pozornost je treba usmeriti na te domače oskrbovalce, podobno kot so se že razvile oblike pomoči za sorodnike ljudi, obolelih za demenco. Za status oskrbovalca družinskega člana je poleg zakonske pomoči potrebno veliko medgeneracijskega razumevanja in solidarnosti. Čeprav je poklic oskrbovalca eden najperspektivnejših, so znane težave, ki nastajajo zaradi njihovega pomanjkanja v socialnih ustanovah pa tudi v domačem okolju oskrbovancev. Ta gordijski vozel moramo vsi pomagati razreševati. Na družinski oskrbi dela in je v Sloveniji že veliko prispeval Inštitut Antona Trstenjaka.

Kot tipičen  primer medgeneracijskega sodelovanja lahko navedemo tudi iniciative mladih. Na povabilo študentskega sveta Univerze v Mariboru na razpravo o kariernih možnostih mladih lanskega decembra, so prisotni z zanimanjem prisluhnili mnenju, izkušnjam mladih strokovnjakov, uspešnih podjetnikov in tudi več kot 60 let starejše profesorice  z  malodane 40letnimi izkušnjami  usmerjanja študentov do diplome in po njej. Kakovosten zasnovan in izpeljan program  pa je težko razumljivo naletel na manjšo zainteresiranost in odzivnost tistih, ki jim je bil dogodek namenjen. Le zakaj? Se spreminjajo pojmovanja uspešnosti, kariere? Botruje temu drugačen življenjski slog?

Razlogov, argumentov za spodbujanje in vzdrževanja medgeneracijskega sodelovanja je veliko, nič manj pa ovir in izgovorov, ki ga otežkočajo. Zato so toliko bolj razveseljujoči primeri zanimivih idej, kot so npr. medgeneracijski športni park, disko za vse generacije, a tudi posamični, spontani primeri izkazovanja prijaznosti, hvaležnosti in olike med pripadniki različnih generacij. Medsebojna obzirnost je zagotavlja prijetno vzdušje, v katerem lažje rešujemo še tako zoprne probleme.

Literatura:

• Ai – Jen Poo, The Age of Dignity, Preparing for the Elder Boom in a Changing America, The New Press, New York, London, 2015

• R. J. Burke, L. M. Calvano: The Sandwich Generation Carrying for Oneself and Others at Home and at Work, EE Elgar, Cheltenham UK, 2017

• E. Chang, The sandwich generation is changing – the stress remains, The Washington Post, https://www.washingtonpost.com/parenting [11.09.2023]

• S. Waters, Sandwich Generation: Definition and How to Help, May 27, 2022, BetterUp,https://www.better.up.com/blog/sandwich-generation[18.09.2023]

• REPUBLIKA SLOVENIJA GOV.SI, Informacija o spremembi Zakona o dolgotrajni oskrbi - kaj zakon prinaša, https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/informacije-o-spremembah-zakona-o-dolgotrajni-oskrbi-kaj-zakon-prinasa/ [19.09.2023]

• Inštitut Antona Trstenjaka http://www.inšt-antonatrstenjaka.si: druzinskaoskrba [20.09.2023]