Aktualnosti in razmisleki

V Centru za zaslužne profesorje  in visokošolske učitelje Univerze v Mariboru (v nadaljevanju Center) smo člani pogosto razpravljali, kako naj bi zakon, ki je pravkar stopil  v veljavo, uredil določena aktualna vprašanja upokojenih univerzitetnih profesorjev v skladu s sodobnimi pristopi vključevanja istih v določenih oblikah  pedagoškega dela in znanstvenega raziskovanja. Kot novost je zaslediti mikrodokazila: zapis učnih izidov, ki jih je posameznik dosegel s krajšim izobraževanjem in usposabljanjem, ovrednotenim po evropskem sistemu prenašanja in zbiranja kreditnih ECTS točk. Univerza, ki jo ustanovi Republika Slovenija, se opredeljuje kot avtonomna javna univerza, kot oseba javnega prava za razliko od zasebnih univerz, ki so  zasebni visokošolski zavodi in pravne osebe zasebnega prava.

Statusno urejevanja visokega šolstva

V Sloveniji doslej ni bilo nobenih pravnih  podlag za sistematično vključevanje upokojenih univerzitetnih profesorjev v postopke in  sodelovanje v pedagoškem delu in raziskavah ter njihovega koristnega prispevanja k civilni družbi. To pomeni, da je vključevanje upokojenih profesorjev pogosto odvisno od posameznih univerz in njihove pripravljenosti za sodelovanje, kar se praviloma ureja v statutu univerze. V Avstriji in Italiji obstajajo formalni mehanizmi za vključevanje upokojenih profesorjev v akademske dejavnosti, kot so mentorstvo, sodelovanje v raziskovalnih projektih in poučevanje na podiplomski ravni. Ti primeri bi lahko služili  kot model za Slovenijo. 

Univerza v Mariboru je doslej samoiniciativno prepoznavala možnosti upokojenih profesorjev, da lahko tudi po upokojitvi prispevajo svoj delež tako na področju univerzitetnih dejavnosti kot tudi na področju gospodarstva z ustanovitvijo posebne organizacijske enote Univerze v  obliki omenjenega Centra. O zaslužnih in sploh upokojenih visokošolskih učiteljih ZViS-1 vsebuje le določbe organizacijske narave. 

Javne in zasebne univerze

Glede zaslužnih profesorjev zakon določa le, da  naziva zaslužni profesor oziroma zaslužna profesorica podeljuje senat univerze, ki jo ustanovi država. Zakon ne določa nobenih pogojev in tudi ne pravic ali dolžnosti za zaslužne profesorice in profesorje. To ureja statut univerze. Zasebne univerze lahko podeljujejo omenjeni naslov, vendar ne kot javno pravno priznani naslov.

Upokojeni  profesorji oziroma visokošolski učitelji  lahko sodelujejo v pedagoškem procesu, vendar zakon ne določa ničesar posebnega. Da lahko sodelujejo pri izvajanju pedagoškega dela tudi upokojenci, je mogoče posredno sklepati iz določb, ki urejajo obvezne evidence o izvajalcih pedagoškega dela. Tako visokošolski zavod mora evidentirati podatek o tem, ali je izvajalec upokojen in od kdaj (5. toč. 3. odst. 159. člena).

Iz dosedanje ureditve so  prenesene določbe v ZVis-1 o priznavanju visokošolskega naziva po  upokojitvi. Upokojeni visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci obdržijo naziv, ki so ga imeli ob upokojitvi. Če opravljajo pedagoško ali znanstveno raziskovalno delo tudi po upokojitvi, velja naziv za namen opravljanja dela.

Priprave na noveliranje statuta univerze

Glede na to da ZViS-1 ne ureja praktično nobenih vprašanj v zvezi z upokojitvijo univerzitetnih profesorjev in visokošolskih učiteljev ter z možnostjo njihovega sodelovanja v pedagoškem in raziskovalnem delu, je pričakovati, da bo ta vprašanja urejal statut univerze. Zakon sicer ne vsebuje obveznosti, da univerza v statutu uredi določena vprašanja glede upokojenih  profesorjev in učiteljev glede možnosti uporabe univerzitetne  raziskovalne infrastrukture in sodelovanja v pedagoškem oziroma raziskovalnem procesu, vendar  je to mogoče pričakovati  glede na splošne trende, ki  opozarjajo na koristnost  vključevanja upokojenih  profesorjev v raziskovalno in drugo delo na univerzi. To pa pomeni, da smo vodstvo in člani Centra pozvani, da se aktivno vključimo v priprave na sestavljanje novega statuta Univerze v Mariboru v skladu s pravkar sprejetim ZVis-1.

Krajša izobraževanja in usposabljanja za pridobitev mikrodokazila

Ureditev študija v oblike krajšega izobraževanja in usposabljanja za pridobitev mikrodokazil je namenjena pridobitvi specifičnih znanj, spretnosti in kompetenc, ki ustrezajo družbenim, osebnim, kulturnim  ali potrebam trga dela. Gre za fleksibilno obliko izobraževanja, ki  temelji na zagotavljanju kakovosti v skladu z dogovorjenimi standardi v ustreznem sektorju ali na ustreznem področju dejavnosti za visoko šolstvo in so ovrednotena z ECTS. Kdor opravi vse obveznosti po krajšem izobraževanju in usposabljanju, pridobi mikrodokazilo.

Vsebino krajšega izobraževanja in usposabljanja za pridobitev mikrodokazila sprejme senat univerze na predlog pristojnega organa članice univerze oziroma senat samostojnega visokošolskega zavoda. Visokošolski zavod določi interni postopek oblikovanja, potrjevanja in izvajanja krajših izobraževanj in usposabljanj za pridobitev mikrodokazila ob upoštevanju internih in nacionalnih okvirov sistema zagotavljanja kakovosti v visokem šolstvu. Visokošolski zavod mora imeti vzpostavljen sistem samoevalvacije izvajanja, sestave, vsebine, spreminjanja in ukinjanja krajših izobraževanj in usposabljanj za pridobitev mikrodokazil v okviru samoevalvacije izobraževalne dejavnosti.

Postopki izvajanja in evalvacije krajših izobraževanj in usposabljanj za pridobitev mikrodokazil se preverjajo vzorčno ob rednih postopkih podaljšanja akreditacije visokošolskega zavoda, ki jih izvaja NAKVIS. Krajša izobraževanja in usposabljanja za pridobitev mikrodokazila obsegajo od 1 do največ 9 ECTS. Obvezne sestavine krajšega izobraževanja in usposabljanja za pridobitev mikrodokazila so podobna kot pri drugih oblikah izobraževanja. Pri tej obliki izobraženja bi lahko upokojeni visokošolski profesorji in učitelji lahko sodelovali v večjem  obsegu, kot je to možno v rednem pedagoškem delu. Pogoj je, da se to uredi v statutu univerze, o čemer bo v bodoče odločal senat univerze. 

A težišče se od odnosa med starimi in mladimi premika na medgeneracijska razmerja na delovnem mestu in v družbi. Lahko se pojavijo moteče razlike, trenja. Te je treba znati ublažiti, v korist vseh udeleženih, celotne družbe. Od tod ideja o globalnem medgeneracijskem tednu (zadnji teden v aprilu) oziroma evropskem dnevu medgeneracijske solidarnosti (29. april), namenjenemu dvigu medgeneracijske ozaveščenosti, vzpostavljanju medgeneracijskega partnerstva. Poudarek je na premagovanju nasprotij med različnimi generacijami, na spopadanju z negativnimi stereotipi posameznih generacij in na iskanju skupnih rešitev za pereče probleme s pomočjo sodelovanja različnih generacij. Lotevati se je treba tudi manj prijetnih, celo tabuiziranih tem in še vedno prisotnih, neizbrisanih medgeneracijskih travm. Pereč izziv je premagovanje osamljenosti in socialne izolacije. Od tod pomen medgeneracijskih prostorov in komun ter kreiranja medgeneracijskih delovnih mest.

Želim izpostaviti problem, ki je pereč tudi pri nas. Gre za ti. sendvič generacijo (originalno sandwich generation), za njeno pomembno družbeno vlogo, a tudi  emocionalno, fizično izčrpanost in finančno obremenjenost ljudi, ki sodijo vanjo. V ZDA, kjer so že nekaj let pred nami zaznali ta problem, se ljudje že povezujejo, da bi ga rešili. Verjamem, da tudi drugod. Zanimajo me že obstoječe rešitve in ideje, pri nas pa tudi drugje. Sendvič generacijo pojmujemo sicer na več načinov. Nekateri vidijo kot tako skupino zaposlenih ljudi, pred upokojitvijo, ki ji tesno in tudi nestrpno sledijo mlajši sodelavci oziroma iskalci zaposlitev. A vse bolj se uveljavlja gledanje na tako generacijo v kontekstu oskrbe drugih, predvsem starejših svojcev (Poo, 2015, Burke, Calvano,2017). Praviloma gre za oskrbo ostarelih in nemočnih družinskih članov na njihovem domu, brez plačila oziroma nadomestila (Chang, 2023). Zakaj sendvič generacija? Ta izraz se je razširil po vsem svetu, le redki ga prevajajo v svoj jezik (npr. Italijani kot Panini Generazione). Prebivalci, ti. baby boomerji, srednjih let (med 40 in 60), imajo še sami otroke, ki se morda še šolajo ali snujejo svoje kariere in lastne družine. Spričo današnje negotovosti v poslu in glede zaposlitev se mnogi odrasli otroci znova obračajo po pomoč k staršem. Hkrati pa se taisti starši na drugi strani soočajo s problemom oskrbe ostarelih, bolnih lastnih staršev in drugih sorodnikov. To se še vedno pojmuje kot samoumevna vloga odraslih otrok, predvsem hčera, kot odraz ljubezni in hvaležnosti. Vendar sta se povsod, ne le v Ameriki, drastično spremenila način dela in življenja nasploh, drugačne pa se tudi družine. Te imajo vse manj družinskih članov, mnoge med njim imajo le enega potomca (družine z edinci) in vse več je takih, kjer so matere pa tudi očetje samohranilke oz. samohranilci. Ni preprosto ob delu in gospodinjstvu dobro  in pravilno skrbeti za ostarele starše, četudi ob pomoči zunanjih oskrbovalcev. Domači oskrbovalci so praviloma v stiski, v primežu različnih potreb, ki bi jih morali uravnotežiti. Mučijo jih mešani občutki, dvomi, ali nudijo svojcu dovolj pravilne pomoči, poleg ljubeče naklonjenosti. Razpeti med svojimi obveznostmi v službi in družini postajajo kronično utrujeni, ni jih malo, ki občutijo izgorelost, a tudi finančno breme, četudi niso revni. Zmanjkuje jim časa zase in sami sebi ne posvečajo dovolj pozornosti. Nekateri zapadejo v depresijo. Te travme so tako razširjene, da se govori o kolektivni travmi (Waters, 2022). Seveda se zastavljajo vprašanja, kako urediti tudi to področje oskrbovanja. Pozornost je treba usmeriti na te domače oskrbovalce, podobno kot so se že razvile oblike pomoči za sorodnike ljudi, obolelih za demenco. Za status oskrbovalca družinskega člana je poleg zakonske pomoči potrebno veliko medgeneracijskega razumevanja in solidarnosti. Čeprav je poklic oskrbovalca eden najperspektivnejših, so znane težave, ki nastajajo zaradi njihovega pomanjkanja v socialnih ustanovah pa tudi v domačem okolju oskrbovancev. Ta gordijski vozel moramo vsi pomagati razreševati. Na družinski oskrbi dela in je v Sloveniji že veliko prispeval Inštitut Antona Trstenjaka.

Kot tipičen  primer medgeneracijskega sodelovanja lahko navedemo tudi iniciative mladih. Na povabilo študentskega sveta Univerze v Mariboru na razpravo o kariernih možnostih mladih lanskega decembra, so prisotni z zanimanjem prisluhnili mnenju, izkušnjam mladih strokovnjakov, uspešnih podjetnikov in tudi več kot 60 let starejše profesorice  z  malodane 40letnimi izkušnjami  usmerjanja študentov do diplome in po njej. Kakovosten zasnovan in izpeljan program  pa je težko razumljivo naletel na manjšo zainteresiranost in odzivnost tistih, ki jim je bil dogodek namenjen. Le zakaj? Se spreminjajo pojmovanja uspešnosti, kariere? Botruje temu drugačen življenjski slog?

Razlogov, argumentov za spodbujanje in vzdrževanja medgeneracijskega sodelovanja je veliko, nič manj pa ovir in izgovorov, ki ga otežkočajo. Zato so toliko bolj razveseljujoči primeri zanimivih idej, kot so npr. medgeneracijski športni park, disko za vse generacije, a tudi posamični, spontani primeri izkazovanja prijaznosti, hvaležnosti in olike med pripadniki različnih generacij. Medsebojna obzirnost je zagotavlja prijetno vzdušje, v katerem lažje rešujemo še tako zoprne probleme.

Literatura:

• Ai – Jen Poo, The Age of Dignity, Preparing for the Elder Boom in a Changing America, The New Press, New York, London, 2015

• R. J. Burke, L. M. Calvano: The Sandwich Generation Carrying for Oneself and Others at Home and at Work, EE Elgar, Cheltenham UK, 2017

• E. Chang, The sandwich generation is changing – the stress remains, The Washington Post, https://www.washingtonpost.com/parenting [11.09.2023]

• S. Waters, Sandwich Generation: Definition and How to Help, May 27, 2022, BetterUp,https://www.better.up.com/blog/sandwich-generation[18.09.2023]

• REPUBLIKA SLOVENIJA GOV.SI, Informacija o spremembi Zakona o dolgotrajni oskrbi - kaj zakon prinaša, https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/informacije-o-spremembah-zakona-o-dolgotrajni-oskrbi-kaj-zakon-prinasa/ [19.09.2023]

• Inštitut Antona Trstenjaka http://www.inšt-antonatrstenjaka.si: druzinskaoskrba [20.09.2023]