Verba seniorum

Častni gost in vabljeni predavatelj je bil dr. Božidar Voljč.

Senectus ipsa

Je starost res že sama po sebi bolezen?

Osebni pogled na starost in staranje

Maribor, 20. 10. 2026

Spoštovane gospe in gospodje,

Današnji esej o starosti naj začnem z nekaj dejstvi, ki so z njo povezani. Življenje je vedno daljše, v slovenski javnosti je vse več starejših in starost je po socialni, zdravstveni in politični plati, vse bolj pomembno družbeno obdobje. V  primerjavi z drugimi generacijami pa je v tem, kako starejši posamezniki po socialni in zdravstveni plati živijo, velika razlika. Med tistimi, ki so že prešli osemdeseto leto življenja in so še vedno v zakonski ali partnerski zvezi, socialno aktivni in v rednih stikih z družino, otroci in vnuki, ter tistimi, ki so v enaki starosti v zadnji fazi demence v domači ali institucionalni oskrbi, je pestra slika različnih usod in načinov bivanja. Mlajše generacije pa starost in stare še vedno več ali manj doživljajo tako kot smo jih mi, ko smo bili mladi. Starejši so tisti, ki so že pred časom končali z vzgojo otrok in zaključili svoja delovna obdobja. In seveda tisti, ki zaradi svoje, z leti vse večje betežnosti, potrebujejo družbeno pozornost in podporo, če je potrebno pa tudi nadzor. A pozornost in podpora sta v primerjavi s preteklostjo, pridobitvi socialno razvite družbe. Vedno ni bilo tako in še danes nista namenjeni in dostopni vsakomur, ki se je postaral. Dejstvo je tudi, da se je starost v preteklosti in se še danes, z določeno mero stigme, presoja v dobrem in slabem in da tako tudi poteka.

Dovolite mi, da to podkrepim s pogledom v preteklost pred dobrimi 2000 leti. Kakih 160 let pred našim štetjem, je rimski komediograf Terentius rekel, da je starost že sama po sebi bolezen – senectus ipsa morbus. Sto let za njim pa je bil rimski državnik in filozof Ciceron, v razpravi o starosti, Cato maior de senectute, v nasprotju z njim mnenja, da je starost lahko tudi blaga in prijetna, mollis et iucunda. V najslabšem smislu jo je mnogo kasneje opisal Shakespeare, ko je življenje razdelil na sedem obdobij, Seven ages of man, in je zadnje, sedmo, opisal kot nekakšno vegetiranje brez zob, brez oči, brez okusa, brez česarkoli, sans teeth, sans eyes, sans taste, sans everything in je s tem veliko povedal o takratnih socialnih razmerah. Starost je grda, mi je nekoč rekla pacientka v visoki starosti. Danes, v času naraščajoče dolgoživosti, pa veliko pišemo in govorimo o ageizmu, staromrzništvu, stigmi starosti, in se jo trudimo zamenjati z miselnostjo, da je kljub vsemu kar jo spremlja, lahko tudi čas zdravega, aktivnega in ustvarjalnega življenja. Vidim, da je z vsemi prispevki temu namenjeno tudi današnje srečanje, katerega udeleženci smo.

Kaj je o starosti v dobrem in slabem res in kaj ni?

Res je, da nam na starost ob upadanju mišic slabijo telesne moči, da kosti postajajo krhke, da slabše vidimo in slišimo, da ravnotežje ni več, kar je bilo in da kar naprej pozabljamo, na kaj smo še malo nazaj mislili in kam smo kaj položili. To pa še ni vse. V starosti življenje neizogibno spremljajo kronične, neozdravljive bolezni in bolj kot kdajkoli prej potrebujemo zdravnike in zdravila. Z ozirom na vse to lahko rečemo, da se Terencij s starostjo, ki je že sama po sebi bolezen, niti ni motil. A mlad kot je bil in umrl, je starost razumel kot življenje obremenjujočo in zdravju sovražno bolezen, tako kot danes v medicini gledamo na bolezni, ki jih lahko ozdravimo; so življenje obremenjujoče in zdravju sovražne. Drugače pa je z neozdravljivimi kroničnimi boleznimi, kar starost posredno tudi je. So vsakomur sicer tudi v zdravstveno in vsakdanje breme, ni pa dobro, če jih sprejemamo kot sovražnike. So življenjski partnerji, s katerimi je kot z vsakim partnerjem, potrebno živeti v za oba sprejemljivem razmerju, kar pomeni, da ne delamo nič takega, kar bi bolezni spodbujalo ali slabšalo, sami pa z njimi živimo na kolikor mogoče zdrav in aktiven način in se tako približujemo Ciceronovi prijetni starosti. Oba, Terencij in Ciceron, imata vsak po svoje še danes prav in veliko je razlogov, da je enim starost prijetna, drugim pa komaj vzdržno breme. Vedno pa je bolj ali manj počasno telesno ugašanje, kar je naravna nujnost in nobena starost ne more biti brez njenih lastnosti. Tudi če se z vsemi načini in posegi trudimo vzdrževati mlad videz, starosti ne uidemo. Naša telesa so tako kot vse kar je živega, minljiva in vsako življenje, vsaka starost, se po še tako uspešnem, zdravem, dejavnem in zadovoljnem življenju nekega dne konča.

Vendar ljudje nismo samo telesna bitja in starost lahko presojamo tudi z duševnega in duhovnega vidika; oba omogočata naš osebnostni razvoj in imata spet v dobrem in slabem odločilen vpliv na vse, kar se v življenju z nami dogaja. Duševnost in duhovnost se med seboj prepletata in če imamo v mladosti manj potrebe po duhovnih vsebinah, smo jim v starosti bolj odprti in naklonjeni. V dobrem je starost lahko obdobje duhovnega razvoja, ki ni povezano s telesnim upadanjem in v njem lahko napredujemo do zadnjega diha. Omogoča drugačen, bolj zrel in umirjen pogled na življenje, na njegov smisel in na vse, kar se v njem dogaja. Spremljajo ga izkušnje, zmernost in premišljenost. V odnosu do soljudi smo z njim bolj odprti za razumevanje, dobrosrčnost in usmiljenje. V sebi iščemo sebe, se primerjamo s preteklim in sedanjim, se skušamo približati razumu narave in se počutimo varne v skromnosti. Tisti, ki verujejo, se z vero bolj povezujejo ali pa se na starost k njej vračajo. V vseh razpravah o zdravem in aktivnem življenju, ne bi smeli pozabiti na duhovnost. Od tega, kakršno nosimo v sebi, je v veliki meri odvisno, kako bomo na starost živeli in sklenili naša življenja. Vendar ni vedno tako.

Duševnost so tudi različna čustva in starost lahko pod vplivom neobvladanih čustev, poteka tudi manj prijazno in dovolite mi, da spet posežem nazaj v preteklost. Rimski pesnik Horacij opisuje človeka, ki se v staranju ugonablja v grabljenju premoženja, inmoritur studiis et amore senescit habendi. Starost je lahko tudi čas skoposti, jezljivosti, sitnobe, vzdrževanja zamer in sovražnosti, lastnosti, ki so povezane z nezdravim bivanjem in neprijaznim staranjem. Ob njih se ni mogoče zadovoljiti in uživati v tistem kar imamo, ni mogoče živeti v blagi, prijetni in s kateregakoli vidika zdravi starosti. Starost ali družba, ki ju spremljajo prepiri in sovraštva, nista zdravi. Ob številnih nasvetih kako z aktivnim in zdravim staranjem skrbeti za telesno in socialno dobrobit, ne pozabimo na medsebojno človeško bližino, zaupanje in sožitje. Ni dobro, če se od sveta poslovimo v prepirih in sovraštvu namesto v duševni in duhovni umirjenosti.

Ob zaključku mi dovolite, da ob vsem kar govorim, z ozirom na naslov prispevka, odgovorim na vprašanje, kako sam doživljam svojo starost? Čeprav še daleč nisem prikrajšan za takšne ali drugačne starostne nadloge, nimam razloga, da bi se nad njo pritoževal. Prihajala je počasi, nisem preveč mislil nanjo in zdaj je tu. O njej ne morem več govoriti kot opazovalec, saj v njej z dušo in telesom živim in jo tako tudi čutim. Življenje teče naprej kakršno je, spreminjata pa se pomen posameznih vrednot in pogled na preteklost, s spominom na vse tiste, ki smo skupaj živeli ali prijateljevali, pa so že odšli in še naprej živijo v mojih mislih in čustvih. Vem, da življenja, ki je še pred menoj, ne more biti več veliko in da je tako prav. Nekdanja pričakovanja in cilje je zamenjalo veselje nad vsakim dnem, ki mi lahko še vedno kaj novega pove in prinese. Ko bo prišel čas, bom odšel, vsakdo odide, ko pride tisti dan in tista ura. Z naraščajočo starostjo se tega vedno bolj zavedam in misel na slovo me po svoje pomirja, me ne navdaja s strahom in mi ne greni življenja. Hvaležen sem za vsa preživeta obdobja, ki so izoblikovala moja načela, prepričanja in vrednote.

Gospe in gospodje,

ob vseh človeških lastnostih in potencialih, je vsako življenje enkratna, neponovljiva priložnost, kar velja tudi za starost. Naj ne bo sama po sebi bolezen, trudímo se, da bo z aktivnim in zdravim življenjem in duševno ter duhovno umirjenostjo nam in drugim, ki v njej zaradi bolezni in razmer trpijo, kolikor mogoče izpolnjena in prijetna. Vsi, ki smo svoja življenja posvetili zdravstvu, imamo na tem področju na osebni in poklicni ravni veliko priložnosti.

Hvala za vašo pozornost!

Dr. Božidar Voljč

Redni prof. Oto Rimele je predstavil fenomen slikarske izkušnje starejših odraslih in opozoril na zavest, nezavedno in transcendentno funkcijo, kakor je te pojave zaznaval kot mentor likovnih delavnic. Konferenci je prisostvovala tudi naša vodja izr. prof. dr. Lučka Lorber. Zborovanje smo zaključili v Narodni galeriji, kjer sta nam galerijski pedagoginji predstavili programe za starejše; posebej sta se zadržali ob aktivnostih, ki jih razvijajo pri delu za starejše z demenco. Konferenca je dokazala, da skrb za starejše in njihovo duševno zdravje pri nas nikakor ni zadostna in tudi ne vedno ustrezna, da pa na tem področju napredujemo in se lahko izkažemo tudi s primeri dobre prakse.

Na okrogli mizi so sodelovali :

• Marko Femc, soustanovitelj skupine Plan-net in direktor podjetja Plan-net Robot

• doc. dr. Igor Kovač, Inštitut "Jožef Stefan", strokovnjak za robotiko in njeno uporabnost

• prof. dr. Marko Munih, Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, strokovnjak za robotiko in haptiko

• prof. dr. Jana Mali, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, socialna gerontologija in dolgotrajna oskrba

• prof. dr. Voyko Kavčič, Wayne State University, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Alma Mater Europea Maribor, gerontologija in kognitivni upad

• Robota Franci in H2, Plan-net Robot

Govorci so uspešno demistificirali uporabo humanoidnih robotov in umetne inteligence ter jih predstaviti kot dragocene zaveznike v zrelih letih. Na poljuden in optimističen način so pokazali, da so roboti tukaj, da nam olajšajo življenje, ne da nas nadomestijo.

Pri tem so osvetlili naslednje teme:

• Tehnologija v službi oskrbe

• Roboti kot sogovorniki

• Roboti kot pomočniki v gospodinjstvu

• Varnost, zaupanje in etični vidiki

• Dostopnost in digitalna vključenost

V uvodu je bilo poudarjeno, da se moramo o starosti pogovarjati drugače, kot smo bili vajeni doslej. Starejših ne bi smeli obravnavati predvsem skozi prizmo bolezni, nemoči, osamljenosti in odvisnosti od drugih. Starost je življenjsko obdobje, ki ima svoje posebnosti, vendar tudi svoje možnosti, izkušnje, znanje in pričakovanja. Posebej zanimive so bile izkušnje iz Avstralije, kjer se veliko pozornosti namenja skupnostnemu življenju starejših ter ustvarjanju okolja, v katerem lahko tudi v visoki starosti ostanejo dejavni, povezani z drugimi in vključeni v družbo. V razpravi sem poudaril, da starejših ne smemo presojati samo po številu let. Kronološka starost sama po sebi ne pove, kaj človek zmore, kaj ga zanima, koliko lahko še prispeva družbi in predvsem, kako sam doživlja svojo starost. Posploševanje na podlagi let hitro vodi v stereotipe, ti pa lahko prizadenejo človekovo dostojanstvo. Pri tem sem predstavil tudi izkušnjo Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru, ki dokazuje, da upokojitev ne pomeni konca ustvarjalnega, strokovnega in družbenega delovanja. Znanje in izkušnje starejših profesorjev lahko tudi po formalnem zaključku njihove poklicne poti ostanejo dragocen del univerzitetnega in širšega družbenega prostora.

Starost zato ni samo vprašanje, koliko časa je že za nami. Pomembno je tudi, kaj še pričakujemo od časa, ki je pred nami. Človek tudi v visoki starosti potrebuje načrte, zanimanje, odnose z drugimi, občutek koristnosti in predvsem možnost, da se veseli prihodnjih dogodkov. Morda je prav v tem eden od potrebnih novih pogledov na starost: starejši nismo samo ljudje s preteklostjo. Imamo tudi prihodnost. Morda je pred nami manj časa kot nekoč, vendar zaradi tega prihodnost ni nič manj naša. Vsakemu novemu dnevu lahko dodamo svoja pričakovanja – in prav pričakovanje nečesa dobrega, zanimivega ali smiselnega daje dnevu vrednost.

Dokler človek nekaj pričakuje, prihodnost še vedno pripada tudi njemu.

Zasl. prof. dr. Šime Ivanjko

Da se izognemo skušnjavi iskanja končnih odgovorov o smislu življenja, je lahko izhodišče posameznega govorca postavljanje vprašanj. Na primer:

• Ali imamo pravico odločati o svojem rojstvu? Neumno vprašanje? Je ne-umnost odvisna od odgovora na vprašanje, kdaj skupek celic postane zavestno bitje? In koliko celic je že človek?

• Kar nas takoj napelje na vrsto vprašanj o splavu. Na primer, kdaj je splav še etično nesporen in kdaj ne?

• Ali na vprašanje odločanja o smrti. Imamo pravico odločati o svoji smrti? Če ne, zakaj ne? Če da, ali imamo pravico zahtevati od države, da nam omogoči pomoč pri končanju življenja?

Seveda ostane še veliko vprašanj o obdobju med rojstvom in smrtjo. Na primer v zvezi s smrtno kaznijo, ubijanjem v vojni, pravico do miru. Odpirajo se še mnoga pravna, etična, civilizacijska vprašanja, človekove pravice pa so v današnjem času sploh zamenjale klicaj za vprašaj.